Marsikaj na zadnjem koncertu za zlati abonma Cankarjevega doma se je zdelo standard(izira)no – najprej spored, ki je bil sestavljen iz izrazito znane simfonične pesnitve, nato priljubljenega klavirskega koncerta, sledila pa je velika Dvorakova Simfonija Iz novega sveta. Standardno je bilo tudi to, da je velika dela, tako rekoč češko nacionalno glasbo, izvajal češki orkester, dobro smo poznali tudi dirigenta, Emmanuela Villauma, pred leti glavnega dirigenta Orkestra Slovenske filharmonije. Prav zato sem moral pomisliti na slavni članek Theodorja Adorna, v katerem slednji popularni glasbi očita standardizacijo in nato poskuse umika v psevdoindividualizacijo. Slednja bi bila lahko ob tako standardno zastavljenem repertoarju odrešena s pomočjo interpretacije, pa vendar so se mi tudi interpretacijski pristopi zdeli ukrojeni precej po standardnih kalupih, ki jim sicer ne moremo očitati nič slabega, a kakšnega posebno globokega ali nalezljivo navdušujočega vpogleda v znani repertoar vendarle niso prinesli.
Praška filharmonija je zvočno urejen orkestrski sestav, ki premore glasbenike z možnostjo gibkega prilagajanja dirigentovi taktirki, po drugi strani pa ne more prekriti svojih komornih izvorov – zasedbi z le štirimi kontrabasi in šestimi violončeli je kdaj zmanjkalo basovskega fundamenta, mestoma zato tudi nekaj zvočne žametnosti, pa vendar lahko govorimo o zlatem srednjeevropskem standardu. Takšno izvajalsko telo željno čaka dirigentovo taktirko, ki ga lahko popelje v interpretacijske višave ali pač ostane na – vem, zvenim kot lajna – standardni ravni. Ob Villaumovi interpretaciji Smetanove Vltave se nisem mogel znebiti občutka nekakšne epizodnosti, da se programsko slikajoči niz ni zlil v enotni glasbeni tok, ki bi se neprenehoma širil – od zgodnjih pihalnih intervencij do končne bohotnosti Višegrada. Glasba je tekla urejeno, dirigent je skušal folklorne epizode dinamizirati, a že znamenita melodija ni zasijala v kakšnem izrazitem sijaju izdelanih fraz. Enostavno – izvedbi ni mogoče kaj izrazito pomembnega očitati, a v končnem izplenu ni ponudila nič posebno izjemnega – ne na zvočni ne na interpretacijski ravni.
Nekoliko več mi je dala izvedba Drugega klavirskega koncerta Rahmaninova. Solist George Li se vpisuje med novodobne pianiste, ki jih odlikujeta izjemna tehnika in posledično virtuoznost ter tudi prav posebno občutljiva zmožnost agogične in dinamične kontrole, kar pomeni, da so Liju odprta vrata vsakršnega raja. Toda slednja se niso nikoli razprla čisto povsem do kraja, temveč so ostajala zavezana logičnim in mirno tekočim rubatiranjem, sladkanjem tona, nato tudi prestopom v virtuozno, včasih tudi zaneseno, pri čemer je bil dovolj zavidljiv tudi sogovor z orkestrom. Občasnemu poslušalcu je Li ponudil tako rekoč popolnega Rahmaninova, resnemu zanesenjaku, ki lahko koncert sliši praktično vsako leto, pa vendarle ni pokazal Lija samega, morda še največ v občutljivo odmerjenem dodatku.
Ob izvedbi Dvorakove Simfonije Iz novega sveta bi težko trdili, da so nam češki gosti odškrnili kak tipično češki vpogled, da smo v igranju prepoznali, da je to glasba, ki je najtesneje spojena z njihovo lastno glasbeniško tradicijo. Villaume je na odru deloval strastno, a mestoma tudi okorno in tako je tekla tudi izvedba. Prvi stavek se je premalo odpiral kontrastom, tudi dramatiki ali simfonični enovitosti ter je podobno kot Smetana ostajal zavezan epizodnosti. Počasni stavek je dosegel nekaj zbranosti, a ta je že šifrirana v skladbi sami, manj pa je k njej pripomogla interpretacija, tudi tretji stavek ni napenjal pomembnejše razlike med okvirom in sredinskim triom, ki bolj diši po čeških logih in gajih kot pa ameriških stepah in prerijah. Zares pomemben premik so izvajalci dosegli v finalu, kjer se je dirigentova strast dejavno prelila v orkestrsko igro, v brbotajoče vrhunce in nato izmiritve, in pomislil sem, da je škoda, da takšne simbioze ni bilo ves večer.
Sledil je dodatek. Pričakovano standarden – Dvorakov Slovanski ples v e-molu, tudi zaigran standardno, skoraj premalo »zlato«.
