Sem vse prej kot vesel, da to sporočilo prihaja z okrepljene skrajne desnice, ki bo gnev lastne narave in biti zlila na vse, kar je dobrega in naprednega v evropski družbi, še posebej na sočutje, kolikor ga je še, do ne-Evropejcev, ki prihajajo k nam, da bi ubežali vojnam, represijam in lakoti in se čutili kot mi, ljudje.
Bolj sem upal, da bodo do tega spoznanja, da nas politika, ki jo vodita Nato in Evropska unija do vojne v Ukrajini, vse hitreje oddaljuje od miru in vodi k neposrednemu spopadu z Rusko federacijo, in to skoraj zagotovo k jedrskemu, prišli trenutni odločevalci, od vrhov obeh zvez do vlad članic. Toda to se ni zgodilo; še huje, kot da bi bilo z volitvami vse v redu, so tudi najnovejša opozarjanja iz Kremlja, kako se ta utegne odzvati v primeru, če bi se država počutila ogroženo, gospe in gospodje, ki vodijo Nato in EU in vsi drugi zbrani minule dni na vrhu G7 v Apuliji, povsem preslišali, enako kot obrambni ministri Nata v Bruslju. Vsa ta druščina je v en glas obljubila Zelenskemu vso nadaljnjo in dolgoročno tudi vojaško podporo v vrednosti 40 milijard evrov letno, z orožjem, ki lahko udari po ruskem ozemlju in s črpanjem denarja celo iz ruskega zamrznjenega premoženja. Dodatno so v celoti prevzeli nase koordinacijo dobav orožja, s čimer so ZDA razbremenili neposredne odgovornosti.
Edini, ki je Stoltenbergu rekel, da »nas pri nadaljnji vojaški pomoči Ukrajini ne bo in za ta namen tudi ne bomo posodili svojega zračnega prostora«, je bil madžarski premier Orban, tako da se je generalni sekretar zavezništva zadovoljil že s tem, da pri sprejemanju sklepov vsaj veta ni bilo.
Zakaj česa takega Slovenija ne zmore? Kje je naša suverena volja? Ali tudi mi ne razumemo, ne dojamemo, se nam ne svita, kam ta vse bolj nori zahodni vlak drvi? Kaj nam povedo volitve in javljanja iz Moskve?
Da, Rusija je agresor, in Ukrajina je žrtev agresije, a se slednja ni zgodila – če parafraziram Guterresa ob izraelski na Gazo – v prazen prostor. To je seveda ne opravičuje, a dejstvo je, da jo je nujno ustaviti, preden bo prepozno in ustaviti jo je možno le s pogajanji. Tudi v tem smislu Putin pošilja signale, ki jih ne gre spregledati.
V naših, domačih vrstah je zmagala opozicijska desnica, ki je vse prej kot za tako pot, pri čemer pa se v bistvu ne razlikuje od večine vladajoče koalicije. Enako držo ohranja etablirani medijski prostor, zlasti RTV, ki je že zdavnaj zaprl vrata onim, ki od samega začetka vojne v Ukrajini pozivamo k drugačnemu pristopu do nje. V zameno dobimo dokumentarec »Panika na Vzhodu«, ki nas s prikazovanjem stanja duha na Finskem, Poljskem in v Litvi prepričuje, da se moramo Rusov bati tudi mi. Seveda, če bomo kot člani Nata in EU nasedli tej psihozi in evidentni propagandni vojni ter še naprej slepo sledili vsemu, kar odločajo močnejši v Washingtonu in Bruslju. To madžarski predsednik vlade dobro ve, zato korak nazaj, zato previdnost, zato izstop in vlaka, namenjenega v pogubo, morda v nepovrat.
Imeli smo pogum in srce, da smo priznali Palestino, pri čemer smo vedeli, da ne bomo deležni pohval iz ZDA, Nemčije, Avstrije, Češke, da ne omenim Izraela. Dvomim, da smo kakšno prejeli od vrhov Nata in EU. A smo si končno upali, ker smo vedeli, da je bilo tako prav. Odločimo se enako še enkrat, spoznajmo, da nas dosedanja smer odzivanja na vojno v Ukrajini vodi vse dlje od miru in sporočimo Bruslju, da bomo sodelovali pri pomoči napadeni državi samo humanitarno ter, ko bo čas, pri njeni obnovi, a nič več vojaško. Pokažimo smer prebujanja, treznjenja, spametovanja, spoznanja, da ko »rdeči telefon« med Washingtonom in Moskvo več ne zvoni, je čas, da v Kremelj pokliče Evropa.
Aurelio Juri, Koper
