Zadnjih 15 let živim po svetu kakor ahasver, kakor nogometni trener, pa sem le pisatelj in prijatelj trenerjev. Veliki moji rojaki, od Slaviše Stojanoviča, Srečka Katanca in Tomaža Kavčiča, so me naučili, da je treba biti dober človek. Toda ne razumeti dober, kot biti zmagovalec in da je le to osišče: razumi dober, kot dober človek, ne nujno serijski zmagovalec. Dober človek!
Dragi moji, prav to je gibalo vsakega ekipnega športa, kakorkoli obrneš. S tem bo vedno prišel tudi uspeh.
Ne bom se lagal, da je moj idol Gennaro Gattuso, ki sem ga spoznal na Kreti, ko je treniral tamkajšnji klub OFI Kreta. Z mano je bil možak, ki se je materialno okrepčal s kripto poslovanjem, vendar je šlo za pravega, klenega in plemenitega milijonarja, aristokrata, ki ne pozna nadutosti. To je gibalo in velika življenjska zgodba, ki jo tke tudi Matjaž Kek: on je umetnik, ki ve, kaj je strukturalizem. On je res pravi mojster, vsak na Reki ga ima rad, pustimo nesrečnih ena proti ena s Srbi.
Preberite tudi: Kek po izenačenju v zadnji minuti: Ekipi se bo to enkrat vrnilo
Pozicija na travniku je v današnjem nogometu ključna, vsaj kar se rezultata tiče: ni nujno, da zmagaš, nujno je pokazati vse, kar znaš in tako gre tudi pri slovenski nogometni reprezentanci. Matjaž je znal iz fantov izvleči vse, kar je plemenitega v njih in takega selektorja nismo še imeli. On ve, kako bi se delalo z Zlatijem Zahovičem ali pa z Drkušičem, da ne govorim o trmastem Karničniku: Matjaž je dober fant in to pomeni, da zna svoj posel, kakorkoli si bi kdo to razlagal. Za uspeh ni potrebno doktorirati iz metafizičnih znanosti. In tako igra tudi naše, slovensko moštvo: nimamo zvezdnikov totalnega formata (kar se bo kmalu spremenilo), imamo pa velik duh, velik ponos, velik red v glavah. Najbolj sem ponosen prav na to in z velikih veseljem potegnem slovenski pasoš: mi, Slovenci, smo velik kuriozum, mi, ki nas je peščica, veliki talenti, veliki pragmatiki, mi pa res nismo hlapci.
Komentar Jožeta Okorna: Remi, ki je veliko razočaranje
V času, ko igramo resno in koncizno in smo neverjetni (preklinjam ob stativah), je čas za daljnosežne analize; naš nogomet je postal resna zadeva, ki lahko pogleda vsaki reprezentanci in državi v oči. V tem smislu lahko rečem, da smo tudi brez virtuoza tipa Zaho enkratni in neponovljivi: kako lepo nas je zložil Matjaž! Kako malo se prepiramo med seboj! Kako aristokratski smo, pa nimamo tega pedigreja! Kako dobro stojimo na igrišču! Kako smo Slovenci neslovenski in kako dobro napredujemo! Ponos!
Kako smo pozabili na ego in smo pri tem uspešni! Še Gennaro Gattuso bi težko tako lepo homogeniziral ekipo. Mi smo endemi, tudi v nogometnem smislu. Ja, mi, Slovenci. Mi.
Fotoreportaža iz Münchna: Navijači po tekmi preutrujeni za razočaranje
