»Kdaj je slovenščina prvič postala predmet na višješolskem študiju?« »Pač, to je bilo na začetku 19. stoletja v Gradcu…« Študentje in študentke najbrž tako nehote izražajo samoumevnost odgovora in želijo ustvariti vtis, da ne obvladajo le odgovora na zastavljeno vprašanje, ampak snov na sploh. Žal se marsikdaj takoj po uvodnem pač odgovor zatakne – in nesorazmerje med navidezno suverenostjo in dejanskim znanjem postane prav mučno.
Mašilo pač, boste rekli. Kot stotine drugih izrazov in zvez, ki jih pri govorjenju in pisanju uporabljamo, ne da bi bili resnično potrebni. Od različno dolgih začetnih eeeeeejev do končnih nejev, z najrazličnejšimi če hočemo, moram reči, v bistvu vmes. Veliko prej jih opazimo pri drugih kot pri sebi. Veljajo za znak slabih piscev in govork, dobri se mašil vzdržijo.
Pa ni čisto tako. Če razglasimo za mašila vsa tista jezikovna sredstva, ki v nekem besedilu ne prinašajo nobenega dodatnega pomena in se jim zato odrečemo, ravnamo podobno, kot bi se pri motorju z notranjim izgorevanjem odrekli motornemu olju. Motor bi kaj hitro zaribal, se pokvaril in ustavil. Dokler mašila – ki to zares sploh niso – učinkovito podmazujejo pretok pomena pri govorjenju in pisanju, jih niti ne opazimo. Motiti nas začnejo šele takrat, ko jih je v nekem besedilu preveč, pa seveda takrat, če postanemo na kakšnega alergični.
Z nadaljevanjem prispodobe: jezikovna mašila so samo tisto olje, ki je tako ali drugače steklo iz sistema, ker se je ta pokvaril ali ker je bilo olja preveč. Pa jezik ni samo za motor za oblikovanje in posredovanje misli oziroma pomena, še mnogo več je. Res pa je tudi, da obstajajo električni motorji, ki olja za svoje delovanje ne potrebujejo. Vse več jih je. Ampak v jezikolumni zaenkrat ostajamo pri notranjem izgorevanju.
Zgodbo o mašilih lahko uporabimo tudi za premišljevanje o človeškem življenju in skupnostih. Kdo in kaj je potrebno in zato šteje največ? Je kaj in kdo odveč? Kdo odloča o tem, kdaj je česa premalo in kdaj preveč? Bolj ko se naš svet prepleta, manjša in segreva, manj gotovo in predvidljivo je vse skupaj; prav v negotovosti pa si najbolj želimo varnosti samoumevnega. Še dobro, da ga imamo, pač.
Res uporabna besedica. Uporabimo jo lahko tudi samostojno za izraz sprijaznjenosti z nekim stanjem. Vzklik ob nečem, česar ni mogoče spremeniti in kar je treba zato tako ali drugače sprejeti. Na voljo tudi z dopolnilom tako je. Pač tako je. Tako pač je. Je pač tako. A v vsem tem se skriva neka dvojnost. Lahko bi govorili o dveh vrstah pač: o tistem, ki v zavračanju novega za samoumevno označuje neko prejšnje stanje stvari, in o tistem, ki novo sprejema kot neizbežno danost. Konzervativni in progresivni pač.
Kaj imamo ljudje v naši državi, ki jutri praznuje triintrideseti rojstni dan, raje? Na prvi pogled morda v naših krajih prevladuje progresivni pač. Radi imamo novosti (seveda so pri tem ogromne razlike med generacijami), še posebej tiste, ki nam življenje lajšajo in delajo udobnejše. Toda pri ključnih nacionalnih, torej narodnih in državnih rečeh, nam občutja in ravnanja pretežno narekuje konzervativni pač. S tem ni najbrž nič narobe, če gre za racionalni premislek in odločitev, da ustaljena oblika nečesa – neke ustanove, neke ureditve nekega področja – prinaša več dobrega kot slabega in omogoča nadaljnje kvalitetno življenje skupnosti in njeno vsestransko rast tudi v spreminjajočih se okoliščinah. A tu se skriva past: marsikaj, kar je bilo v nekem trenutku, v nekem obdobju narodne zgodovine zelo smiselno in nujno, sčasoma funkcionalno izzveni, še posebej, če je svojo prvotno nalogo dobro opravilo. In čeprav v novih okoliščinah neka zadeva, ustanova, ukrep, ureditev nimajo več pravega učinka in smisla, se vseeno obdržijo zaradi preteklih zaslug. So, ker pač so. Ljudje, njihovi nosilci in nosilke, razglašajo nekdanje, tudi že dosežene cilje kot še naprej pereče in pomembne, čeprav zdaj predvsem zaradi lastnega preživetja. S tem skupnosti sicer deklarativno služijo, dejansko pa škodijo, saj jo frustrirajo: nismo še tam! Še veliko nam manjka! Javnost pa kake posebne utemeljene kritičnosti pri teh vprašanjih ni vajena. V marsičem je taka zgodovina slovenskih narodnih ustanov. Iz malega je raslo veliko, a je malo ostalo. Iz splošnega je raslo specializirano, a je splošno ostalo. Iz civilnodružbenega je zraslo javno in državno, a je civilnodružbeno ostalo (in pričakuje javno financiranje).
Konzervativni pač se nam ponuja tudi na jezikovnem področju. Slovenija je pač enojezični prostor, naseljen z maternimi govorci in govorkami slovenščine (z izjemo ustavno in zakonsko določenih dvojezičnih območij z italijansko in madžarsko narodno skupnostjo). Govorci in govorke se pač rodijo vsak v svoje narečje, potem se pač v šoli naučijo knjižnega jezika, saj se sicer med sabo pač ne bi razumeli in se z jezikom pač ne bi mogli narodno poistovetiti. Ker se slovenskega knjižnega jezika razen redkih izjem ne naučijo dovolj dobro, je pač treba vsa javna besedila lektorirati. In ker je slovenski jezik tako dragocena in krhka dobrina, mora zanj pač nenehno skrbeti in ga posvečeno usmerjati ena in edina ustanova. Tole bi lahko še dolgo nadaljevali… Vse, kar je izven te slike in kar živimo vsak dan, od hibridnih urbanih govoric preko vse večje množice govorcev in govork slovenščine kot drugega jezika do zmogljivih jezikovnih tehnologij, se konzervativnemu pač zdi motnja, odveč, nekaj prehodnega, kar le popači lepoto slike.
A to je realnost. Pač.
