Nekoč pred davnimi časi … pravzaprav leta 1947, se je vse začelo.

Rudarji, po zasavsko knapi iz obrtne šole v Trbovljah, so se odločili, da bodo imeli aviatični klub in so naredili letalo. Na enem izmed poletov so ga razbili. Pa jim ponudi njihov učitelj Silvo Košutnik, da jih bo naučil izdelovati lutke. S predstavami bodo zaslužili in si naredili novo letalo. Marionete pa so jih tako prevzele, da so se začeli ukvarjati z lutkovnimi predstavami.

Tako začetke tradicije knapovskih marionet opisuje Jerica Ulaga, predsednica tega edinstvenega društva Marionetno gledališče Jurček. Gledališče nadaljuje tradicijo knapovskih marionet, ohranja njihovo kulturno dediščino in jo približuje ljudem.

»Knapi so sami izdelovali lesene trupe, šivilje so jim naredile krasne oblekice. Temu so rekli 'gegenkšeft'. Dali so jim premog, da so si grele svoje delavnice, one pa so zašile oblekice.«

Glave lutk je takrat izdelal kipar Lojze Lavrič in so bile, kot zatrjuje Jerica Ulaga, strašno lepe. Kasneje jih je izdeloval tudi Anton Jezovšek. Knapi so si naredili tudi oder in tako gostovali naokrog. Imeli so okrog trideset predstav, po sedemdesetem letu, ko so prišle v modo ročne lutke, pa so se s tem nehali ukvarjati. »Pa še stavbo, kjer so nastopali, so podrli in je bilo veliko lutk uničenih.« Nekaj dragocenih starih marionet pa je bilo na srečo le rešenih.

Kustosinja Zasavskega muzeja Jana Mlakar Adamič je poskrbela, da so jih renovirali, zdaj pa so razstavljene v Muzeju Hrastnik. Poskrbeli so tudi za majhen oder in z društvom so začeli tam igrati predstave. »Lutke smo oživili. Dovolijo nam jih uporabljati tudi, ko gremo na gostovanje, da jih pokažemo po Sloveniji, ker to je res nekaj unikatnega.«

Optična prevara

Tako v društvu, ki je bilo ustanovljeno leta 2010, »neko organizacijsko strukturo smo rabili«, že kar nekaj let zapored vsako leto pripravijo novo predstavo: Rdeča Kapica, Janko in Metka, Zvezdica Zaspanka, Trije prašički in volk, Butalci, Mojstrov kozel … »Bistvo našega gledališča je, da igramo na nek zelo star način. Kot je bilo na začetku. Marioneto vodi animator, glas pa ji bralci dajejo posebej. Animatorji zgoraj nad odrom vodijo lutke, bralci, bralke pa sedimo, gor gledamo, oboji pa se moramo uskladiti. Če lutka nekaj pove, mora biti tisti glas usklajen točno na ta trenutek. To ni kar tako, zahteva precej vaje.«

Ljudje so na predstavah velikokrat ganjeni. »To je strašno majhen odrček, dvakrat en meter, otročki najprej mislijo, da je televizija. Ampak to je v živo. Starši, ki jih pripeljejo, pa so nostalgični.«

Kljub majhnosti odra gledalce predstava na njem povsem posrka. Morda ravno zaradi popolne osredotočenosti, ki jo namenjajo dogajanju, ali pa je na delu optična prevara, kot razloži predsednica Jerica. »Ko v temi dvorane zasije tisti odrček, imaš občutek, da so marionete večje. In mi jih po predstavi vedno prinesemo ven, da jih otroci malo pobožajo, se slikajo z njimi. Vsi so šokirani, da so tako majhne, petdeset, šestdeset centimetrov velike. Ko si skoncentriran na tisti odrček, pa imaš občutek, da so naravne velikosti. Res zanimiv efekt.«

Društvo je druženje

Ukvarjanje z marionetnim gledališčem povsem posrka tudi člane društva. Kadar pripravljajo predstavo, se dobivajo dvakrat tedensko, a tudi če ni ničesar na sporedu, se dobivajo enkrat tedensko. »Imamo tak odnos, da tudi če nimamo za vadit, enostavno pridemo in jaz vedno rečem: Društvo je druženje, se bomo pa pogovarjali. Dobri prijatelji smo.«

Vse, vključno s scenografijo in oblekicami, ustvarijo sami. Gledališču se je pridružila tudi Jeričina sestra Špela Ulaga, ki je že prej sodelovala v Lutkovnem gledališču v Ljubljani. Naučila se je izdelovati lutke, saj so ugotovili, da je deset lutk premalo za vse raznolike predstave, ki jih igrajo. Špela naredi tudi sceno. »Za oblekice pa poskrbi Jože Bovhan, ki izredno rad šiva. Gumbnice, hlače z zadrgo … vse, kot mora biti. Krasno je.«

V gledališču največkrat igrajo klasične pravljice, »majčkeni izredno uživajo v predstavah, sodelujejo, vriskajo, mi pa še bolj uživamo zadaj,« naredili pa so tudi že svojo avtorsko predstavo Knapi in Glažarji. Špela Ulaga je napisala zgodbo, v kateri predstavijo življenje knapov in 'glažarjev' pred sto leti. »Beremo v starem hrastniškem dialektu in nas kar težko razumejo. Bistvo predstave pa je, da je Hrastnik ena taka dolga dolina. V zgornjem delu Hrastnika so živeli knapi, v spodnjem delu pa steklarji. Med njimi je bil pa most in tam je bila meja. Noben ni smel gor, noben ni smel dol, tepli so se po gostilnah pa tako naprej.«

Jerico Ulaga, po izobrazbi ekonomistko in informatičarko, zdaj upokojeno, najbolj razveseljuje dvoletna vnučka in seveda umetnost. Želi pa si, da bi se gledališču pridružili še mladi in srednja generacija. »Mi smo v povprečju stari okrog šestdeset let, se pravi toliko kot naše marionete. Vendar je mlade zelo težko privabiti, jih ne zanima, ali nimajo časa ali pa vprašajo 'koliko date?'. Ampak mi smo seveda vsi prostovoljci.«

Predsednica je izredno ponosna, da ohranjajo tradicijo knapovskih marionet, v prihodnosti bi se zelo radi vpisali v register nesnovne dediščine. Njena sestra Špela Ulaga je tudi turistična vodička in v muzej vodi obiskovalce, da si ogledajo marionete. »Takrat z največjim veseljem reče: Idrija ima čipke, Hrastnik ima pa knapovske marionete.«