Ne morem si zamisliti, da je toliko ljudi navdušenih nad Romano Tomc, nad Zalo Tomašič, ki podpira vaške straže, in ne morem dojeti, da Grims vstopa na evropsko sceno.
Janša triumfira, Tonin se šopiri, čeprav je kot zadnji prilezel v EU, oba pa vehementno preganjata s prestola Goloba, češ, Slovenija je jasno pokazala, da si želi sprememb, da hrepenimo po »napredni« desni vladi, ki bo prinesla blaginjo, varnost in še več dobrega, haha, z drugimi besedami, da bi radi imeli drugačno politiko. Ta »drugačna« politika pa je že vsa leta enaka, enako kriminalna in zlobna. Če vprašate mene, bi prvo mesto med zmagovalci – zmagovalci so bili itak vsi, to so trdile njihove povolilne izjave – podelila … ne SDS-u, ampak volilnim upravičencem, 59 odstotkov jih je bilo, ki so ponovno ostali doma in s tem močno vplivali na rezultate.
Se desna šefa res lahko trkata po prsih? Seveda ne. Prvič: šele takrat, ko bi večina volilcev odšla na volišča, bi lahko govorila o naših željah, a močno dvomim, da bi te potrdile njuno hvalisanje. Kljub temu, da Janša vedno aktivira vse svoje vernike, je domet SDS-a, ki se ponavlja, 12 % do 15 % volilnih upravičencev (20 %–25 % udeleženih), NSi-jev pa veliko nižji in vedno nižji. Skupaj zberejo le okoli 20 odstotkov volilne baze, dokaj zanesljivo lahko namreč domnevamo, da je med abstinenti volitev bolj malo njihovih pripadnikov. In drugič, evropskih volitev ne moremo kar tako preslikati na domače.
Razočarani politiki si kot običajno ližejo rane in spreminjajo poraze v relativne zmage. Golobovi se veselijo dveh mandatov, čeprav jim je samo malo zmanjkalo za tretjega, a kaj, ko se jim je še pred kratkim obetal samo eden. Pa še z referendumi so zmagali, in to 4:0, da ne štejem še preteklih. Bravo. SD si pravi, uspeh je že to, da so po aferi dobili vsaj enega poslanca, za Levico, ki je kljub dobri in argumentirani razpravi ostala pred vrati finančnega raja, pa so tolažilni že pridobljeni odstotki glasov.
Tudi razočarani levosredinski volilci iščemo razloge in tolažbo za poraz, rekoč: SDS z Janšo lahko počne karkoli, ima afero na afero, uničuje naravo in državo, se zavzema za bogate, za kapital in vojne, pa jih desni volilci zvesto podpirajo; levi, nasprotno, pa ne prenašamo kriminala ter prelomljenih obljub, zato mnogi iščejo bolj verodostojne kandidate (recimo Uroša Lipuščka) – žal brez možnosti za uspeh – glasovi pa se tako drobijo. Nekaterim se zdi tudi podeljevanje mandatov malce krivično, češ, kako je možno, da dobita stranki, ki zbereta manj glasov (SDS, NSi), pet evropskih poslancev, ostale tri (GS, SD, Vesna) z več glasovi pa samo 4. Kakorkoli že dvomimo, pravično pa je, da za vse stranke in kandidate veljajo ista pravila.
Brez panike, prosim, zgodilo se je pričakovano, kot lahko pričakujemo, da bo desnica še bolj vneto rušila vlado. Če ne želimo čez dve leti ponovne represije, izgube javnega zdravstva in šolstva in javne RTV, tega, da ženske ne bodo več same odločale o svojem telesu …, se bomo morali zbuditi. Vlada, kar nekaj njenih ukrepov se odvija v pravo smer, bi morala vsaj do konca mandata uresničiti začete projekte in do volitev aktivirati apatično, pasivno meščanstvo, ki ostaja doma.
In mi? Bi morali znižati pričakovanja in postati bolj prizanesljivi, videti tudi narejeno, ne samo kritizirati tega, kar (še) ni? In se zavedati, da je v tej sebični družbi težko uvajati spremembe.
Polona Jamnik, Bled
