Čez dober teden bodo Iranci volili naslednika v helikopterski nesreči umrlega predsednika Ebrahima Raisija. Med šestimi kandidati, ki so se prebili skozi rešeto sveta varuhov, imajo zgolj trije možnosti za izvolitev. Iz skupine petih konservativcev sta to predsednik parlamenta Mohamed Bagher Kalibaf in nekdanji svetovalec za nacionalno varnost Said Džalili. V trojico kandidatov z možnostmi za zmago, čeprav ob danih družbenih okoliščinah zelo neverjetno, se uvršča še kandidat reformistov Masud Pezeškian, nekdanji zdravstveni minister v vladi Mohameda Hatamija in zdajšnji poslanec v parlamentu.
Dolgočasno večurno soočenje
Šest kandidatov se je pomerilo v prvem televizijskem soočenju, na katerem so štiri ure razpravljali o zahodnih sankcijah proti Iranu, gospodarskem in družbenem položaju v domovini in mednarodnih razmerah. To ni bilo klasično televizijsko soočenje, kot ga poznamo na Zahodu. Voditelji so zgolj postavljali vprašanja in pazili, da kandidati niso presegli časa za odgovore. Medsebojnega izzivanja med kandidati ni bilo.
Pezeškian je sankcije zahoda opisal kot katastrofo za Iran in se zavzel za neposredna pogajanja z ZDA, da bi se razrešilo vprašanje jedrskega dogovora. Zaželel si je tudi sprostitev omejitev uporabe spletnih družbenih omrežij, ki jih režim ostro nadzoruje zaradi družbenega nezadovoljstva z gospodarskimi razmerami ter obsežnih shodov za pravice žensk in za družbene spremembe, ki so zajeli državo po smrti Mahse Amini. Kalibaf je denimo napovedoval krepitev gospodarstva, da bo lahko vlada z dvigom plač ob upoštevanju inflacije (ta je bila na letni ravni okoli 52-odstotna) ohranjala kupno moč prebivalstva. Džalili pa je kot verjetno najskrajnejši konservativec od vseh kandidatov ocenjeval, da Iran ne potrebuje nobene spremembe v odnosu z Zahodom.
Če nihče od šestih kandidatov ne bo dobil 50 odstotkov glasov volilcev, bo potreben drugi krog.
Razlike med Kalibafom
in Raisijem
Se je režim s petimi konservativnimi kandidati odločil v zanj negotovih razmerah – ljudsko nezadovoljstvo je tako veliko, da je na parlamentarne volitve aprila odšlo zgolj 41 odstotkov volilcev – nadaljevati zapuščino Ebrahima Raisija? Dr. Araš Azizi, iranski zgodovinar in predavatelj na ameriški univerzi Clemson, pravi: »Ne glede na to, kdo je predsednik države, ima glavne pristojnosti v Iranu vrhovni voditelj in ta tudi določa politične usmeritve. Barka se v nobenem primeru ne bo resno zamajala. Celo reformist Pezeškian je v enem izmed svojih prvih intervjujev dejal, da bi izpolnjeval politike vrhovnega verskega voditelja. Zanimivi pa so nekateri drugi elementi, iz katerih je mogoče sklepati na nekontinuiteto teh volitev. Več Raisijevih ministrov je poskušalo kandidirati, a jih je svet varuhov diskvalificiral. To kaže, da pri teh volitvah ne gre za kontinuiteto Raisijeve vladavine.«
Po mnenju našega sogovornika ima največ možnosti za zmago Kalibaf. Ena zadnjih raziskav javnega mnenja mu je sicer dodelila drugo mesto z 21 odstotki podpore, dve odstotni točki več so namerili Džaliliju, reformist Pezeškian pa bi se uvrstil na tretje mesto. »Kalibaf je precej drugačen od Raisija. Pokojni predsednik je bil prazen kimavec, ki je sledil Hamenejevim ukazom, hkrati pa tudi krvoločen, a prav tako dolgočasen birokrat, ki je vse življenje preživel v sodstvu. Kalibaf je politično ambiciozen. Res si želi biti predsednik in to je že večkrat poskusil. Leta 2005 je izgubil proti Ahmadinedžadu, leta 2013 proti Rohaniju, leta 2017 pa je odstopil iz volilne tekme in podpiral Raisija, ki je takrat izgubil proti Rohaniju. Kalibaf je močan politik, želi biti vojaški avtokrat. Medtem ko je bil Raisi predsednik razreda klerikov in zagovornik idealov islamske revolucije iz leta 1979, je Kalibaf predstavnik Islamske revolucionarne garde in oblasti željan tehnokrat,« pokojnega predsednika in najresnejšega kandidata za njegovo nasledstvo, ki je zasedal tudi visok položaj v revolucionarni gardi, primerja Azizi.
Džalili je od trojice kandidatov, ki bi lahko zmagali, še najbolj podoben Raisiju, meni naš sogovornik. Je fundamentalist in zagovornik skrajnih politik. Državo bi po Azizijevem mnenju spravil v nevarnost, zato veliko ljudem ni všeč, da je med kandidati. Njegove možnosti za izvolitev pa so omejene, ker sta med preostalo trojico kandidatov še dva, ki sta mu zelo podobna – trenutni župan Teherana Alireza Zakani in nekdanji svetovalec Raisija Amirhossein Ghazizadeh-Hašemi. »Če se omenjena kandidata ne bosta v njegovo korist umaknila iz tekme, bo Džalili težko zmagal,« pravi Azizi.
Slabi časi za reformiste in za režim
»Največje presenečenje na seznamu kandidatov je bilo, da kandidature niso dovolili sredinsko usmerjenemu Aliju Laridžaniju. Nikoli ne moreš brati misli vrhovnega voditelja, ko krmari med posameznimi frakcijami, a zdi se, da je cilj režima Kalibafova zmaga. Dovoljenje za Pezeškianovo kandidaturo naj bi pripomoglo k večji udeležbi na volitvah, s čimer bi se razširila baza režima, namesto da postane še ožja in nevarnejša,« razmišlja Azizi. A vprašanje je, ali bo srednji sloj šel volit, enako velja za reformiste in centriste, ki so del režimskih elit. »Na zadnjih volitvah je udeležba prvič upadla pod 50 odstotkov in s tem ima režim težave. Vedo, da jih večina ljudi sovraži. Hkrati pa se mora pretvarjati – ne zgolj to, da so vlada, ampak tudi, da so ljudska vlada, saj so nenazadnje izšli iz revolucije,« pravi Azizi. Kot še meni, veliko ljudi ne bo šlo volit, ne glede na to, kdo je na volilnem listku. Prav včeraj so sicer študentske organizacije v Iranu pozvale k bojkotu volitev.
Časi, ko so reformisti lahko računali na veliko število glasov, denimo na volitvah, ko je Mir Husein Musavi zaradi prevar in ukradenih volitev na ulice pripeljal milijone, so minili. »Ti časi niso primerljivi. Pezeškian je parlamentarec, Musavi pa je bil nekdanji premier iz časa iransko-iraške vojne. Reformistično gibanje je v zadnjih letih doživelo tudi veliko porazov. Zaupanje ljudi do reformistov je majhno, ker jim ni uspelo izboljšati njihovega življenja,« ocenjuje Azizi.
