Poslanstvo mag. Nastje Mulej je naučiti ljudi razmišljati kreativno ter gledati na svet okoli sebe s humorjem in več zavzetosti. Je edina licencirana trenerka de Bonovih orodij razmišljanja v Sloveniji in soustvarjalka maratonov pozitivne psihologije. Rada bi spravila kreativno razmišljanje v šole (kot samostojni predmet) in organizacije (kot poklic »idejnik«).

Dokler človek tega ne zna, opazi samo, da včasih »blekne« nekaj, ne da bi prej premislil, potem pa mu je žal in se opravičuje, da je rekel nekaj nepremišljenega. In dejansko je bilo nepremišljeno – ker ni vedel in ne znal, kako o zadevi vnaprej premisliti.

Zato predlagam, da se ljudje naučijo vsaj osnovno de Bonovo metodo, poimenovano »šest klobukov razmišljanja«, da bodo znali ločiti čustva od dejstev, generiranje idej od vrednotenja idej, prednosti od slabosti. Tematiko, o kateri razmišljamo, si predstavljamo kot razgled z vrha gore. Namesto da bi nam pogled begal na vse strani, se vsi udeleženci sestanka istočasno osredotočimo in gledamo na primer vse, kar vidimo na severu (npr. delimo čustva in občutja o zadevi, o kateri razmišljamo). Šele potem se ozremo na jug (delimo samo vhodne podatke o zadevi, o kateri razmišljamo). Enako potem na zahod (ideje) in šele potem na vzhod (vrednotenje teh idej skozi prizmo, da najprej pogledamo samo prednosti in potem samo slabosti idej).

Temu rečemo paralelno razmišljanje in se bistveno razlikuje od razmišljanja, ki nam je naravno: nasprotovalno razmišljanje. Pri antagonističnem načinu razmišljanja članu tima oporekamo, pri paralelnem razmišljanju pa gledamo z njim v isto smer – a vidimo (vemo, se spomnimo) tudi kaj, na kar se naš sodelavec, so-razmišljevalec ne spomni. In obratno.

Idealno je, da na jasno izražen fokusni stavek in natančna, vodena vprašanja odgovarjamo tako, da najprej pišemo tri minute vsak zase, šele potem delimo. Če pa vam na sestanku ne dajo te možnosti, lahko to naredite sami doma kot pripravo na sestanek.

Kreativnost seveda je tudi naravna. To je tisto, čemur rečem 4-krat i: najprej dobite informacije, potem to pustite v možganih, da inkubira, sledi srečna faza iluminacije in potem pade ven ideja. Problem pri naravni kreativnosti seveda je, da nam rodi eno samo idejo. In potem mislimo, da je ta prva tudi prava. A je samo redko tako.

Pogosteje je, da pridemo na sestanek s to našo eno in edino idejo, prepričani, da je briljantna (ker nam tudi je – se povsem sklada z našimi informacijami, vrednotami, izkušnjami), ko pa jo predstavimo članom svojega tima, naletimo na bolj ali manj dobronamerno nasprotovanje (ker imajo druge informacije, vrednote, izkušnje in ideje ne vidijo tako).

Zato je veliko bolje, da se postopka generiranja idej lotimo namensko, s pomočjo orodij lateralnega, »out of the box« razmišljanja, najprej pisno in potem šele ustno.

Če se bomo šli samo »brainstorming« ustno v prostoru, tudi ne bomo prišli nikamor. Že če bo »brainstorming« pisni – vsak napiše vsaj sedem idej v treh minutah – bomo imeli neki začetni nabor predlogov in rešitev. Če pa v to vključimo še tehnike, ki jih vodi izučen facilitator, in imajo ljudje jasen fokus in dovolj vhodnih podatkov, bo tim, v katerem naj sedijo najmanj štirje in največ šest ljudi, zagotovo rodil vsaj sto idej. Med njimi bodo lažje izbrali tisto, ki je najbolj primerna za skupen cilj in fokus. Ker bodo ustvarjali skupaj, bodo za idejo vsi zagreti in posledično zavzeti za njeno uresničevanje.

To je podobna razlika kot med naravnim petjem, plesom ali tekom ter šolanim petjem, plesom ali tekom. S tehnikami in treningom je pač lažje in boljše.

Vodje vedno bolj hitijo. Ker imajo občutek, da nimajo časa (ali pa niti ne znajo), rečejo in naredijo marsikaj nepremišljenega. In potem se opravičujejo in popravljajo in imajo še manj časa. A kot radi rečemo: ko nimaš časa, se usedi in premisli, kako bi lahko stvari naredil boljše in bolj vključujoče. Splača se investirati čas v preventivo, ker je kurativa predraga. V našem smislu to pomeni, da se splača najeti trenerja razmišljanja, da zaposlene nauči razmišljati po načrtu, ali pa vsaj facilitatorja razmišljanja, da tim vodi do rezultatov, kadar potrebujejo sveže ideje, odločitev ali načrt. S trenerjem razmišljanja bo enako kot z učiteljem tujega jezika v podjetju: pride enkrat na teden, ponovi in utrdi staro snov, naredi eno lekcijo naprej, vadi z udeleženci v varnem okolju, jim da domačo nalogo, da trenirajo še doma, in spremlja njihov napredek.

Ker naši možgani niso bili narejeni, da bi bili kreativni – ali da bi sami od sebe govorili tuji jezik – jih moramo tega naučiti. Ko enkrat znajo, je enostavno. Da znajo, pa je potrebno veliko vaje. A je vredno, ker treningi razmišljanja ljudi povežejo, hkrati pa tudi sprostijo. Po mojih izkušnjah je vodeno timsko razmišljanje najbolj povezovalna zadeva za tim in projekt.

Udeležencem vedno rečem: če se ideji ne smejijo, ni ideja. Če na idejo reagirajo smrtno resno, potem niste povedali ničesar novega. Če je nekaj novega, nekaj, česar še ne poznajo, bodo možgani reagirali kot pri humorju.

Ko so z menoj, se tega zavedajo in uživajo v provokacijah. Konec koncev so vse stvari, ki so danes običajne, nekoč bile nove – in nore. Ko so sami, v svojem timu, pa je treba poskrbeti za psihološko varnost, se naučiti držati jezik za zobmi in ideje nadgrajevati, ne ocenjevati.