Močne besede, ki pa smo jim kmalu prikimavali tudi ostali gledalci v letnem kinu Arrigoni. Igrani film, ki z dokumentarno natančnostjo poustvari videz, teksturo in poetiko domačih filmov iz devetdesetih let, se odvije kot ganljiva in pronicljiva zgodba o odraščanju treh sester med Natovim bombardiranjem Srbije leta 1999, ko v krhek vsakdan rabutanja češenj, igranja družabnih iger, sestrskih prepirov, ljubosumja in prvih ljubezni prek zvočne kulise vdira realnost bombnih napadov in siren.

Res je, estetika arhivskih posnetkov je navadno povezana z žanrom grozljivke. A format kamrekorderja mi je bil od nekdaj blizu, saj so prav s kamero Hi8 nastajali vsi naši družinski posnetki. Te sem v času študija na Akademiji umetnosti v Beogradu digitalizirala, in ko sem kasneje pregledovala te posnetke, sem v njih zaznala nekaj izrazito filmskega. Večinoma je šlo za posnetke rojstnih dnevov in drugih posebnih priložnosti, nato pa sem v času kovidnega zaprtja med njimi odkrila tudi posnetke vsakdanjega življenja, mimobežne družinske trenutke, in posnetke, ki so nastali med Natovim bombardiranjem, na katerih se pojavim tudi jaz, takrat stara nekaj manj kot osem let. V ozadju se slišijo sirene in zračni napadi, obrazi moje družine pa so mrki in prestrašeni. Te posnetke sem videla prvič; ne spomnim se, da so sploh nastali, prav to pa mi je dalo idejo za 78 dni. Za film o najdenih družinskih posnetkih, polnih pozabljenih spominov na vsakdanje situacije med bombardiranjem Jugoslavije. Vendar nisem hotela izhajati zgolj iz svojih spominov, zato sem preko anonimne ankete v nastanek scenarija vključila tudi druge iz moje generacije, njihove zgodbe o tem, kako se spominjajo tega obdobja. Anketa je kmalu dobila svoje življenje, z obsežnimi odgovori se je nanjo odzvalo več kot dvesto posameznikov, ti pa so z mano delili vse, od detajlov o svojih najljubših filmih in glasbi iz tistega časa do zelo konkretnih zgodb o tem, kje so bili 24. marca 1999. Zanimivo je, da vse, ki so bili v času vojne otroci ali mladostniki, na to obdobje veže veliko pozitivnih spominov. Šlo je za čas poglobljenih prijateljstev, prvih ljubezni, iger, zafrkancij z brati in sestrami ... Za nekakšno zmes strašljivega in vznemirljivega, pri čemer je izstopala predvsem povezanost in bližina med ljudmi, ki so čas bombardiranja preživljali skupaj. Ter odsotnost očetov, ki so bili vpoklicani v vojno, iz katere so se vrnili povsem drugačni ljudje.

Pri tem mi je bila v veliko pomoč kasting direktorica Kristina Vuletić, sicer tudi igralka, ki je med snemanjem postala neke vrste pomočnica režije. Ona je bila tista, ki je otrokom znala predstaviti izraze in emocije, ki sem jih potrebovala na filmu. Ključni pa sta bili tudi dejstvi, da smo pred snemanjem dovolj časa preživeli skupaj in da najmlajšima nikoli nisem pokazala scenarija. Ker sem z otroki delala že pri svojih kratkih filmih, sem vedela, da ko se nekaj naučijo na pamet, njihovi dialogi postanejo preveč mehanizirani. Hraniti jih moraš z drobci informacij, ki jih v njihovo smer vržeš šele zadnjo minuto, da so reakcije čim bolj spontane in impulzivne. Nisem hotela, da o svojih vlogah pretirano razmišljata. Starejšima sem scenarij pokazala ter se z njima veliko pogovarjala o njunih karakterjih in lastnostih, a sem med snemanjem vseeno ohranila neko stopnjo improvizacije. Določene dialoge sem namenoma spreminjala zadnji hip, da sem jih nekoliko držala na trnih in niso vedno vedele, kaj pričakovati. Scenarij je tako nastajal precej intuitivno.

Ta hiša mi je res ljuba, v njej sem preživela ogromno ur svojega otroštva. Gre za hišo, v kateri se je že pred vojno zbirala vsa razširjena družina, bratranci, sestrične. Bila je prostor druženja, kjer smo otroci preživeli večino naših poletij. Ta hiša me je od nekdaj navdihovala, zato sem v njej posnela že svoj prvi kratki film, v katerem očeta prav tako igra Goran Bogdan. (Smeh) Čeprav gre tokrat za povsem drug žanr in zgodbo, pa sem se k hiši vrnila, ker pogosto sanjam o njej. Zato se mi je zdelo, da z njo še nisem povsem opravila. In odkar so stari starši pokojni, v njej tudi nihče več ne živi, zato nam je bila na razpolago 24 ur sedem dni na teden, to pa je predvsem igralkam pomagalo, da so se lahko pred snemanjem s prostorom dobro seznanile in se v njem počutile povsem domače.

Ker smo delali z zelo specifično kamero, s katero ne moreš snemati v vseh svetlobnih pogojih, smo imeli v snemalni knjigi vse splanirano vnaprej. Tukaj gredo zasluge predvsem genialni direktorici fotografije Inés Gowland, ki prihaja iz Argentine in ne govori besedice srbsko. Namenoma sem hotela nekoga, ki ne govori jezika in ni del naše kulture, saj sem želela dobiti novo, svežo perspektivo na situacijo, in res je v prizorih včasih opazila stvari, ki jih ostali nismo, ter zaznala detajle med vrsticami dialogov. Inés je tem procesu postala neke vrste četrta sestra. Da smo dobili posnetke, ki dajejo vtis, kot da s kamero snema ena izmed njih, je morala biti popolnoma vpeta v njihovo sestrsko dinamiko. Le v redkih emocionalno intimnih trenutkih smo kamero dale v roke dekletom ter pustile, da se posnamejo same. In tukaj so se res izkazale, saj gre za generacijo, ki je svoje življenje vajena snemati s telefoni. Kar nekaj prizorov, ki so jih posnele, smo tako obdržali tudi v končni montaži filma.

Tudi tukaj smo poskušali posnemati domače videe, ki so pogosto posneti brez neke kontinuitete, polni abruptnih koncev in novih začetkov. Nato pa je tukaj še dejstvo, da tudi trak VHS-kasete sčasoma dobi neke svoje zareze in preskoke v sliki; tovrstne detajle smo zato poskusili poustvariti. Na koncu pa je bilo zaradi občinstva vseeno treba ustvariti tudi neki skriti ritem filma, ki bi celotnemu narativu dal smisel.