Vročinski stres in nevarnost suše naraščata po vsem svetu. Pričakovati je, da se bodo do leta 2050 na številnih lokacijah, kjer pridobivajo osnovne surovine, pogosteje soočali s hudimi sušami in toplotnim stresom, tudi ob optimističnem scenariju z nizkimi izpusti.
Ključne rudnine. Po podatkih poročila PwC 2024 o podnebnih tveganjih bo do leta 2050 kar 70 odstotkov proizvodnje kobalta in litija ogrožala ekstremna suša – za primerjavo: danes takšne ogroženosti skoraj ne poznamo. Večje tveganje trenutno velja le za manj kot 10 odstotkov proizvodnje bakra. Ogroženost se po scenariju nizkih izpustov do leta 2050 lahko poveča na polovico proizvodnje, v primeru visokih izpustov pa bo pod vprašajem kar 70 odstotkov. Kobalt, baker in litij se uporabljajo v elektroindustriji, proizvodnji elektronike, pri tehnologijah za čisto energijo, za proizvodnjo baterij in hrambo energije.
Ključni pridelki. Vse tri najbolj množične kulture v globalni prehrani, pšenica, riž in koruza, se zaradi toplotnega stresa in suše že danes soočajo z naraščajočimi tveganji. Ti trije pridelki skupaj predstavljajo 90 odstotkov vseh žitaric na svetu in 42 odstotkov kalorij oziroma 37 odstotkov proteinov, ki jih zaužije človeška populacija. Najbolj bo izpostavljen riž – do leta 2050 bo po scenariju visokih izpustov ogroženih 90 odstotkov proizvodnje, že zdaj pa je zaradi vročine v razmerah večjega tveganja pridelanega več kot 75 odstotkov riža. Obenem potrebe naraščajo. OECD ocenjuje, da bo v tem desetletju potreba po rižu in pšenici poskočila za 11 odstotkov, pri koruzi pa za 12 odstotkov. Suša sicer grozi tudi koruzi in pšenici.
Ključne kovine. Toplotni stres že danes ogroža od 30 do 50 odstotkov proizvodnje boksita in železa, do leta 2050 pa bo v primeru nizkih izpustov pod vprašajem 60 odstotkov svetovne produkcije. Pri cinku, kjer danes še ne beležimo prav nobenega tveganja, bo z visokimi izpusti postalo problematičnih 40 odstotkov proizvodnje. Aluminij (iz boksita), železo in cink so kovine, brez katerih si ne moremo predstavljati proizvodnih linij, nobene oblike prometa in nobene vrste infrastrukture. Potrebe po vseh treh se bodo povrhu vsega povečevale, saj gre za ključne kovine v proizvodnji obnovljivih tehnologij. Pridobivanje vseh devetih kritičnih surovin je poleg tega geografsko zelo omejeno le na nekaj držav in mnoge od njih se že soočajo z naraščajočimi podnebnimi tveganji. Za vsako od teh dobrin velja, da je kar 40 odstotkov in tudi vse do 85 odstotkov svetovnih zalog pridobljenih v zgolj treh državah, razpršena je le manjšina pridelave.
Emma Cox, vodja podnebnih raziskav PwC v Veliki Britaniji, pravi: »Podjetja morajo razumeti svojo odvisnost od virov in okolja, tudi vplive, ki jih povzročajo s svojo dejavnostjo. Sodelovati morajo z vladami in lokalnimi skupnostmi, preoblikovati svoje dobaviteljske in proizvodne vzorce. To je ključno ne le za trajen uspeh posameznega podjetja, ampak tudi za splošno zdravje in blaginjo svetovnega prebivalstva.« x
