Če je ameriški režiser Steven Soderbergh – poznan po filmih, kot so Seks, laži in videotrakovi, Oceanovih 11, Erin Brokovich in Vroči Mike – v okviru retrospektive o Franzu Kafki na nedeljski novinarski konferenci priznal, da je nedavno zažgal vse dnevnike in delovne zapiske zadnjih 44 let, saj se je želel znebiti preteklosti, ki zavira ustvarjalnost sedanjosti, tega vzgiba za zdaj ni bilo zaznati med mladimi režiserji, ki se za kristalni globus potegujejo s svojimi celovečernimi prvenci. Tako gruzijski Panoptikon Georga Sikharulidza kot češke Koline Adama Martineca se namreč ozirajo nazaj, v izginjanje kulturne folklore in tradicije, ki protagoniste razpenjata med podedovane moralne vrednote in bolj demokratične, liberalnejše poglede na svet, ki neslišno prodirajo skozi razpoke njihove konservativne okolice.

V središču Panoptikona, naslovljenega po konceptu nenehnega opazovanja in nadzora francoskega filozofa Michela Foucaulta, je osemnajstletni Sandro, spolno prebujajoč voajer, ki ga zaradi vzgoje, temelječe v verskem fundamentalizmu ortodoksne cerkve, razžira sram do svojega telesa, seksualnih apetitov in spolnosti nasploh. V njem vreta jeza in razočaranje – nad tem, da je mama v iskanju boljšega življenja emigrirala v Ameriko, oče pa šel za meniha – s čimer svojo samoto in občutek zavrnitve pospešeno usmerja v postavljanje oltarčkov in zbliževanje z radikalno desnico, ki ga spodbuja, da svoje sovraštvo do sebe dokončno preusmeri v druge: ženske in (arabske) imigrante. Razpet med tem, kaj čuti in kaj se od njega pod vseprisotnim božjim očesom (panoptikon!) pričakuje, se tako vedno bolj izgublja v protislovjih, ki sugerirajo širšo politično krizo gruzijske države. Pornografija se mu gabi, a ga hkrati zanima; tako kot telesne stike svojega dekleta zavrača kot perverzne, a svoje spolne frustracije nato zadovoljuje z otipavanjem neznank na javnih prevozih Tbilisija. Sikharulidze, katerega prvenec potrebuje nekaj časa, da se suvereno postavi na noge, v tem aspektu odlično prikaže patriarhalno kulturo, ki v mlade moške vpisuje kulturni konformizem, agresiven mačizem in sram do lastnih čustev. Vse to pa je ob abstinentni samokontroli verskega moralizma in potlačenih spolnih nagonih najstnika navsezadnje obsojeno na manifestacijo skozi militarizem in agresijo.

Mikrokozmos zakola

Z dobršno mero humorja pa v češko kulturno identiteto zarežejo Koline, ki za srčiko družinskega spora postavijo tradicijo domačega klanja prašičev. Gre za presenetljivo suveren in dodelan diplomski film Adama Martineca z univerze FAMU, ki skozi bledečo tradicijo zimskega zakola secira mikrokozmos družinskih in družbenih napetosti; odnosov med spoloma, generacijskih trenj, neizrečenih zamer in zakona na robu razpada, ki kmetijo z vsakim naslednjim kozarcem kratkega spremenijo v večje bojno polje. A obešenjaški humor filma se mestoma vendarle opoteče, ko poseže po seksističnih šalah, ki se jim ne uspe povsem zasidrati v polje sarkazma ali ironije, medtem ko etnografski pristop snemanja, ki do naslovnih kolin pristopi krvavo realistično, že skoraj dokumentarno, konec zaveže s presenetljivo konservativno pentljo: ritualno ubijanje živali, predelava mesa in skupno izdelovanje krvavic zaceli vse družinske vrzeli in jih poveže nazaj v celoto. Vegetarijanci bi si tukaj vsekakor želeli nekoliko več odprtosti in subverzije od pričakovanega in ustaljenega diskurza.