Dvainsedemdeseta izvedba Ljubljana Festivala je v koprodukciji z mariborsko operno hišo in režijsko prepričljivo ter pevsko neoporečno izvedbo Tosce postavila nov mejnik v rdečo nit opernega uprizarjanja na Slovenskem. Tokrat sta nas v celoti prevzeli sijoča moč opernih solistov in markantna režijska vizija. Slednja je moderni pristop pomešala s klasično inscenacijo, s čimer je jemala dih ne samo utečenim opernim ljubiteljem, temveč tudi neizkušenim obiskovalcem. Če je bilo teh kaj v občinstvu, si predstavljam, da jih je izvedba nedvomno zlahka prepričala ter pridobila v operne vrste te »preživete« glasbene zvrsti. S takimi festivalskimi dosežki lahko pomisleke o zaprašenosti zvrsti povsem pozabimo, med drugim zato, ker stojijo na stebrih kondicije opernega orkestra in zbora SNG Maribor, čigar podajanje je iz verističnega glasbenega stavka naredilo žgoče dramaturške loke. Kljub temu se je orkestrski stavek mestoma malo težje izvijal iz okvirov svoje sicer zgledne, a mestoma le nekoliko zadržane muzikalnosti. Ta pa je prosto vela iz por pevskih solistov in njihove telesne govorice.
Čeravno produkcija črpa iz sicer običajne formule za uspeh, ki narekuje ravno pravšnjo mero prodiranja modernega pristopa v utrjeno klasično postavitev, je to storila na način, ki je v naš operni prostor – tega na žalost še vedno pesti ozek repertoarni domet v primerjavi s tujino – dahnil dobrodošlo drznost. Režija Maestrinija je namreč z uravnoteženo zmesjo inovativnih projekcij in tradicionalne inscenacije neposredno sporočala trenje med gnusnim razkrojem družbe v primežu kriminalne, izkoriščevalske elite ter njeno protiutežjo, čistim pristnim človeškim odnosom. Izstopal je Te Deum prvega dejanja, kjer je degeneriranje starega preživetega sistema efektivno ponazoril tresoči se duhovnik. Srhljivost prizora nas je za trenutek morda spomnila na prikazen šamana v koreografiji Nižinskega pri Pomladnem obredju Stravinskega. Sadistična nagnjenja Scarpia pa so sporočali svečniki iz lobanj. K slikoviti karakterizaciji protagonistov je dodala barvno opojna in poudarjena kostumografija. Otipljivi karakterizaciji je dodal orkestrski stavek, ki se je izpod dinamično razgibane taktirke Krečiča izvijal v učinkovitih valovih afekta. Orkester je z dinamičnimi vzpetinami in dolinami prepričljivo poganjal dramsko dogajanje. Zdelo se je, da bi zato lahko mestoma, v prvem dejanju, orkester še prepričljiveje tonsko naslikal na primer sekajoč smeh Scarpia. Hitro nizanje ljubezenske teme, motivike groba in motiva Scarpia je razvodenilo karakter vsakega posebej. Toda v drugem in tretjem dejanju je orkester podajal suvereno izdelano glasbeno misel v zgoščenem tonu ter z zloščenimi unisoni, pri katerem so blesteli predvsem rogovi, flavte in solo violončela.
Kristalni tenorski glas Jonathana Tetelmana je s prefinjeno gibkostjo podajal širino arioznega stavka ter tega ponesel do mogočnih jakostnih vrhov s presenetljivo eleganco. Skupaj z Rebeko Lokar sta ustvarila mamljivo odrsko kemijo in igralsko vživetost. Pri Lokarjevi pa je prišla do izraza versatilnost, saj je njen dramski sopran znal izbruhniti ter mestoma s temnejšo barvo mezza dodati bridko noto, predvsem osupniti z rahločutno mehkobo liričnega soprana, v ariji Vissi d'arte, na primer. Valentin Pivovarov je podal glasovno soliden, prodoren in niansiran nastop, prav tako Sebastijan Čelofiga, ki ga odlikuje izrazita barvitost glasu. Izstopal je tudi nastop zbora SNG Maribor, ki mu je v ženskem partu uspelo izrisati poln zaobljen ton.
