Drugo leto zapored je na kolesarski dirki po Franciji ena izmed osrednjih figur dogajanja Mark Cavendish, ki je danes dosanjal svoje velike sanje in sanje številnih ljubiteljev kolesarstva. Z vsemi svojimi izkušnjami je dosegel tisto, v kar številni niso verjeli, sam pa niti za trenutek ni izgubil upanja. Niti za tem, ko je lani napovedal, da nastopa na svoji zadnji dirki po Franciji, a si je, še predno je dosegel rekordno zmago, zlomil ključnico. »Zgodba, ki se piše kar sama, se ne more končati s padcem. Nisem mogel zaključiti kariere na tak način. Vse od padca me žene le ena misel in tu sem zato, da to uresničim,« je Mark Cavendish v Firencah, ko se je pojavil na startu svoje 15. dirke po Franciji (debitiral je leta 2007), jasno predstavil svoj cilj.

Ko je že v prvi etapi izgubil stik z glavnino na prvem klancu, so številni obupali nad mislijo nad rekordom. »Vemo, kaj počnemo. Poznam svoje telo, imam izkušnje,« je bil presenetljivo miren po tem, ko je komaj ujel časovno zaporo in vlil novo samozavest svoji ekipi.

Tveganje se je izplačalo

Manx Missile, kakor je vzdevek po novem najboljšega sprinterja v zgodovini Toura, je novo razočaranje doživel v tretji etapi, ko ni mogel napasti zgodovinskega trenutka. Tudi takrat je ostal miren: »Ni se izšlo. Ob padcu pred menoj sem moral zavirati in izgubil sem stik. Nič zato, čaka nas še veliko priložnosti.« 39-letnik je očitno vedel, kaj govori in od kod mu izvira vsa samozavest.

Astana je naredila vse, da ga je pripeljala v idealen položaj, nato pa je unovčil vse svoje izkušnje. V ključnih trenutkih je zapustil je zadek kolesa svojega zvestega pomočnika Michaela Morkova in si sam izboril prostor za sprint. Kljub vetru v prsa je tega izvedel do potankosti, zgodovinskega trenutka mu ni preprečila niti sneta veriga na ciljni črti. »Kar ne morem verjeti. Moja ekipa je tvegala veliko, da me je ponovno poslala na Tour. Celo moštvo je sestavljeno za vsaj eno zmago. To je dirka po Franciji, ki je večja od samega kolesarstva in ne veste, koliko ta uspeh pomeni vsem. Ne gre se zgolj za rekord,« je bil na robu solz Mark Cavendish, ki je čestitke prejemal prav od vsakega kolesarja v pelotonu. Prvi mu je kar na kolesu čestital Jasper Philipsen, ki je bil tokrat drugi, a ko šport piše zgodovinske trenutke, ni bilo prostora za razočaranje in je z nasmehom sprejel mesto prvega poraženca. Cavendish je svojo listo zmag na Touru sicer začel pisati ob svojem drugem nastopu leta 2008, svojo rekordno pa tako dosegel šestnajst let kasneje. »Na dirki po Franciji nikoli nisi 100-odstoten. Vsak dan je naporen, a moraš verjeti v svojo ekipo in pomočnike. Res vsa zahvala njim,« je še pohvalil celotno ekipo brez katere mu ne bi uspelo priti do uspeha.

Prometni znak skoraj usoden za Pogačarja

Enako hitro, kot se je na cilju spisala vesela in zgodovinska zgodba, bi se sredi etape kmalu žalostna in tragična. Še enkrat več se je pokazalo, da le trenutek nezbranosti tudi na ravninski etapi lahko odloči Tour. Tokrat jo je Tadej Pogačar, ki vozi v rumeni majici vodilnega, odnesel srečno.

 

»V ravninskih etapah se naredi, da za trenutek pride do nezbranosti. Bil sem sredi glavnine, kar naenkrat pa so fantje pred menoj začeli zavirat. Dotaknili smo se s kolesi in ramami, na srečo pa sem zgrešil prometni znak,« je 25-letni Pogi opisal najbolj stresen trenutek zanj v etapi ter seveda izkoristil priložnost, da je iz srca čestital novemu rekorderju po etapnih zmagah.

 

 

 

Dan je mirno minil tudi za Primoža Rogliča, ki se je brez težav izognil težavam in zadržal peto mesto v skupnem seštevku. Za zdaj ekipi Red Bull-Bora-Hansgrohe odlično uspeva taktika treh »body guardov«, kakor so moštveni šefi poimenovali Danya van Popla, Nica Denza in Marca Hallerja, ki so v glavnini zadolženi zato, da slovenski as ostane na dveh kolesih. Najbolj izpostavljen Slovenec v sprinterskih etapah Luka Mezgec tokrat svojega kapetana v kaotičnem zaključku ni uspel pripeljati do dobrega položaja za sprint. Zato bo imel več priložnosti znova jutri, ko bo na sporedu nova ravninska etapa. 

 

Priporočamo