Že tako je redko mogoče najti nogometaša, ki je Ligo prvakov osvojil tako kot igralec kot trener, čeprav je takšnih primerov v novejši zgodovini tudi kar nekaj (Zidane, Guardiola, da ne govorimo o Johanu Cruyffu itd), nemogoče pa je najti primer, kot je Ancelottijev, ki je zbral kar sedem tovrstnih naslovov: Carlo je zbral dva kot igralec Milana (1989–90), ko je kot zvezni igralec kril hrbet sijajni nizozemski navezi tega kluba Rijkaard-Gullit-Van Basten, pet pa, kot rečeno, v trenerski vlogi; spet dva z Milanom v sijajnem obdobju 2003–2007 (vmes je resda eno in edino finale, leta 2005, tudi izgubil), tri pa z madridskim Realom, prvega še v prvem trenerskem obdobju leta 2014, ko je v Madrid prinesel tisto znamenito La Decimo (deseti naslov), ki so jo v Madridu čakali od Zidanovega leta 2002, potem pa še dve v zadnjih treh letih (2022 in letos) s tem novim Realom, ki v celoti nosi njegov podpis.

Ta podpis, o katerem govorimo tukaj, je Carlova temeljna značilnost; tako kot je ustvaril tisti slavni Milan recimo leta 2007 z Maldinijem in Nesto v obrambi, pa Pirlom in Kakajem v sredini in nepozabnim Pippom Inzaghijem v napadu, tako je ustvaril današnji Real. Tistega v letu 2014 je v mnogočem podedoval od Joseja Mourinha: tako napadalni dvojec Ronaldo-Benzema kot Luko Modrića kot kreatorja igre in tudi Ramosa in Varana kot stebra obrambe je v letih pred tem utrdil portugalski strateg in Ancelotti je moral dodati samo piko na i ter osvojiti Ligo prvakov v času, ko so to vsi od njega absolutno pričakovali. Dveh naslovov zmagovalca Lige prvakov Reala v zadnjih treh letih pa od njega objektivno ni mogel zahtevati nihče, še posebej letošnjega ne.

Nemogoče je postalo mogoče

Ne pozabimo: Real je v letošnjo sezono vstopil brez prvega napadalca, dolgoletnega stebra ekipe in prvega strelca, ene zgodovinskih ikon kluba, Karima Benzemaja, ki je v bistvu zaključil svojo igralsko pot s selitvijo v Savdsko Arabijo. Da bo mera takoj polna, so se takoj v začetku sezone, na prvih tekmah ali treningih, težko poškodovali (strgane kolenske križne vezi) kar trije stebri obrambe, predvsem prvi vratar Thibaut Courtois ter Militao in David Alaba (slednji še zdaj ni nared). Ni odveč niti »biološko« dejstvo, da sta nosilca igre v zvezni vrsti, legendarna Luka Modrić in Nemec Toni Kroos, zakorakala v drugo polovico četrtega desetletja življenja, kar je za sodobni nogomet in njegovo ultimativno hitrost že neverjeten podatek. Kot »češnja« je prišlo še dejstvo, da Benzemaja na začetku sezone (spet) ni zamenjala napovedana okrepitev, francoski velezvezdnik Kylian Mbappe, ampak so namesto njega ekipo »okrepili« z drugorazrednim napadalcem španskega Espanyola, Joselujem. Ob siceršnjih nenehnih dodatnih poškodbah (Vinicius, Tchouameni …) od te ekipe Reala ni bilo mogoče pričakovati ničesar, razen preživetja do boljših časov. A Ancelotti je skoval ekipo, ki je postala tako španski kot evropski prvak, oboje izjemno prepričljivo, spotoma osvojila še španski superpokal, nekajkrat dobesedno razbila večnega nasprotnika Barcelono in sezono končala z vsega dvema porazoma, oba proti madridskemu Atleticu, na vsake pol leta z enim, ter povsem neporažena v celem letu končala Ligo prvakov kot zmagovalka.

In ja, tudi Ancelottiju so v začetku sezone napovedovali podoben konec kot ekipi Reala nasploh: da sezone verjetno ne bo dočakal na klopi, po sezoni pa zagotovo ne več. Prvič, ker je to po Milanu 2007 njegova temeljna »značilnost«: kamorkoli je prišel kot trener (Chelsea, Real, PSG, Bayern in Everton), je v prvi sezoni naredil nekaj briljantnega, v drugi pa padel ter najkasneje v tretji končal z odpovedjo. Tudi v Realovem prvem obdobju (2013–15) je bilo tako: če je v prvi sezoni osvojil Ligo prvakov in za las izgubil špansko prvenstvo, je v drugi »letel« že zato, ker mu Lige prvakov s tisto sanjsko ekipo ni uspelo osvojiti znova (da je predsednik Reala Florentino Perez glede tega imel prav, je kasneje dokazal Zinedine Zidane, ki je s tisto ekipo Ligo prvakov v obdobju 2016–18 osvojil kar neponovljivih trikrat zapored). Poleg tega so Ancelottija nenehno povezovali s tem, da želi postati selektor nogometašev Brazilije, po možnosti še letos pred južnoameriškim prvenstvom (Copa America), ki se začne čez par tednov – toda potem so se stvari nepričakovano obrnile. Ancelotti je začel ponavljati zgodbo iz Milana, kjer je bil leta 2005 po izgubljenem finalu Lige prvakov proti Liverpoolu (pa še tisto po čudežu, ko so zapravili vodstvo s 3:0 in padli po streljanju enajstmetrovk) »visel« kot trener, pa mu je tedanji lastnik moštva, več kot razvpiti Silvio Berlusconi, dal še eno priložnost in Ancelotti mu je to vrnil z ekipo, ki je na najbolj spektakularen možni način leta 2007 ponovno stopila na vrh Evrope (kamor se, dodajmo, po Carlovem odhodu tudi nikoli več ni vrnila). Real je nekje v novembru lani začel serijsko zmagovati, vodil je v državnem prvenstvu, bil je neporažen v Ligi prvakov, osvojil je španski superpokal in sredi leta je Perez Ancelottiju ponudil podaljšanje pogodbe še za dve leti. Mojstrska poteza starega lisjaka, in Carlo mu je vrnil z naslovoma, ki v pisarnah Reala tudi največ pomenita.

Kaj je tisti Carlov dotik?

Kaj je bil tisti prelomni dotik Ancelottija, ki je v Madridu spisal to novo sanjsko sezono? Analitiki, ki se ne strinjajo v ničemer, so si enotni, da je Carlu uspelo sestaviti – ekipo. Kar pomeni moštvo, ki diha po sistemu vsi za enega. Ekipo, v kateri je dal priložnost igralcem, ki se v ekipi sploh niso več videli (vratar Lunin, obrambni igralec Nacho) in ki so mu zaupanje nekajkrat vrnili. Zaupali so mu tudi, ko je nekaterim igralcem dodelil nenavadne igralne položaje – tako je recimo edino vredno okrepitev, Angleža Juda Bellinghama, ki je vedno igral kot zvezni igralec za napadalci, pomaknil v čisti napad, kjer je postal nazadnje celo prvi strelec ekipe in se do zadnjega boril za naslov najboljšega strelca v španskem prvenstvu. Še več, uspešno je znal rešiti uganko, pred katero bi padli skorajda vsi: enega najboljših nogometašev Reala v zgodovini, Modrića, je začel puščati na klopi kot rezervnega igralca, pa s tem pri slednjem ni izzval revolta, ampak zavedanje, da lahko tudi odtam pomaga ekipi, kolikor je bilo treba. Ta nenavadna kemija v slačilnici, kjer Ancelottija kličejo kar Don Carlo, njegova mirnost, ko je to najbolj potrebno, ter njegovo zaupanje v igralce je v Realu ustvarilo vzdušje, ko so bili igralci včasih pripravljeni, kot športni komentatorji patetično radi rečejo, tudi »umreti na igrišču«. V veliko oporo mu je bilo tudi popolno zaupanje v svojega prvega trenerskega pomočnika, sina Davideja, ki je tudi prvi analitik v moštvu in ki si namesto Carla izmišljuje taktične in druge posebnosti; včeraj v finalu ste lahko opazili eno takšno »finto«, ko po podaji Kroosa s kota na skok za žogo pošlje najnižjega igralca na igrišču, branilca Danija Carvajala, na katerega jasno nihče ne pazi, ta pa potem doseže zadetek. In ta sezona je bila polna takšnih Davidejevih trikov. Carlo Ancelotti nikoli ni slovel kot trener, poln taktičnih idej kot Pep Guardiola; človek dobi občutek, da se mu s tem sploh ne ljubi ukvarjati. Njegova naloga je ustvarjati kemijo v ekipi, igralcem puščati svobodo, pred tekmami pa s svojo karizmo in mirnostjo ustvarjati zaupanje ter med tekmo z izkušnjami korigirati dogajanje na igrišču. Kolikokrat letos je zadel z menjavami, recimo v polfinalu Lige prvakov proti Bayernu, ko je za rešitelja izbral – in zadel – Joseluja, ali pa včeraj v finalu, ko je po premoči Borussije v prvem polčasu v drugem zamenjal sistem igre, zaprl sredino igrišča, povečal intenzivnost igre in Realu v končni fazi prinesel zmago.

Naslednja sezona za Carla ne bo lažja; na lovorikah ne bo mogel spati in počivati. V Madrid končno prihaja Mbappe, iz Brazilije novi mladi zvezdnik Endrick, nove okrepitve so na vidiku tudi iz Evrope (branilca Lenny Yoro iz Lilla in Alphonso Davies iz Bayerna, vezist Florian Wirtz iz Leverkusna …), tako da bodo od njega v pisarnah Bernabeua nove lovorike ne samo pričakovali, ampak tudi zahtevali. Predvsem pa mora dokončati tisto, kar je že leta 2022 začel – dokončno zamenjati slavno generacijo, ki je Real v obdobju 2014–24 pripeljala do šestih naslovov Lige prvaka: Kroos je včeraj na Wembleyju itak že zmagoslavno odigral zadnjo sezono v belem dresu, Luka Modrić sicer ostaja še eno leto, ampak bo vse bolj v ozadju, verjetno odhaja tudi Nacho in zares ostaja le še Dani Carvajal, pa še temu se »delovna doba« počasi izteka. Potem ko so se v minulih nekaj letih poslovili že skoraj vsi drugi nosilci te generacije (Ronaldo, Benzema, Bale, Casemiro, Varane, Ramos, Marcelo, Isco …), mora Carlo v letu dni ustvariti povsem novo generacijo (Valverde, Vinicius, Mbappe, Bellingham …), ki bo Real držala v vrhu svetovnega nogometa še eno desetletje. Težka in odgovorna naloga – ni čudno, da je Don Carlo že sporočil, da se, ko se mu bodo v Madridu zahvalili za sodelovanje, kadarkoli že to bo, ne bo nikoli več sedel na trenersko klop, ampak bo odšel v trenerski pokoj. Kjer bo lahko dolga leta opazoval, kako bodo nasledniki poskušali zrušiti njegove dosežke in rekorde – ki pa bodo še nekaj časa kar trdno stali. Ancelottijeva dediščina v svetovnem nogometu je namreč neprecenljiva in skorajda neponovljiva.