Pravzaprav je bilo to iztekajoče obdobje pred zadnjimi volitvami politično, zdravstveno in konec koncev človeško izrazito neuspešno. Vsa naša prizadevanja glede večjega vpliva na elito in večjega vpliva državljanov na svoje usode so bila zaman. Enostavno: elita ni za spremembe.
Amerikanizacija Slovenije končno daje po več kot tridesetih letih svoj viden rezultat. Govoriti o »kulturnem boju« na področju družbe in strašenje z vrnitvijo v »strašno« preteklost socializma je postala moda številnih novodobnih politikantov, denimo nekoga s častnim doktoratom iz Prištine ali drugega s častnim doktoratom univerze v Trstu.
Kam so nas pripeljali ti na videz različni »nepogrešljivi in demokratični državni voditelji« z vsemi drugimi, ki so se pojavljali vmes, so z vsemi nerazrešenimi aferami, kot so orožarske, bančne, privatizacijske, morsko-mejne, vojno-podporne in druge, dokazale zadnje junijske volitve.
Neudeležba na zadnjih volitvah, razočaranje nad neizpolnjenimi obljubami, izguba zaupanja v spremembe in v politike so vzrok rezultatov, ki niso razveseljivi. Seveda ne samo zadnjih oziroma sedanjih oblastnikov, temveč vseh, ki so tlakovali pot v sedanje stanje. Nikakršna samorefleksija in neprestano samopoveličevanje ne moreta skriti nekaterih dejstev, ki se odražajo v primerjavi s prejšnjimi, t. j. stanjem v bivši skupni državi ter sedanjim v novi. Socialne pravice, zdravstvene, delovnopravne, izobraževalne, javnopravne in mnoge druge, ki so bile v bivši državi rešene glede na možnosti države oziroma družbe glede na ekonomski ter drug status, so danes znova problem in so »odprte«. Nesposobnost rešiti navedene probleme, razlikovanja, pohlep, izkoriščanja in krivice so razlog, da se ponovno odpirajo nekatera temeljna in osnovna vprašanja v družbi. Vprašanje sistemskih rešitev, tudi pravičnosti, poštenosti, enakosti in enakopravnosti državljanov in tudi tujcev.
Besede, kot so solidarnost, prijateljstvo, sočutje, človečnost in druge so izginile iz besednjaka oblastnikov ter posledično medijev in vseh številnih ostalih. Beseda vojna pa je postala stalnica.
Najbolj se vse skupaj kaže v egoizmu in želji po uveljavitvi v družbi oz. okolju, v katerem živimo. Tudi v prizadevanjih za kakršno koli oblast in pozornost v anketah, v medijih, na spletu ali v vsakdanjem življenju. Tudi v Ljubljani zamaskirani nacisti »demokratično« izražajo svoje nezadovoljstvo s stanjem, kot si ga predstavljajo pač sami s svojo rasno večvrednostjo in podporo SDS. Zavoženo večdesetletno stanje z neukrepanjem in toleranco do vseh najbolj zavržnih dejanj ter ideologij preteklosti, ki so vse vodile v vojne, je ponovno tu.
Od domačih problemov nam številni politiki in njihovi podporniki skušajo usmeriti pozornost v tujino oz. v vojne in strah pred njimi. Pravzaprav je zelo žalostno, da pri tem sodelujejo preštevilni mediji. Predvsem oblastniki namesto prizadevanj za mirno reševanje sporov in za sobivanje ne znajo presoditi, kaj je prav in kaj ne, da do vojn sploh ne bi prišlo. Ali pa vsaj ne aktivno podpirati poteze, ki so absolutno usmerjene v pobijanje. Sejalci sovraštva vedno, ampak zares vedno, sejejo samo pleve.
V času, ko je »normalnost« vojne postala zaščitna znamka nekaterih vojnih, finančnih, oblastnih, razvojno tehnoloških, medijskih in drugih podpihovalcev, je opozarjanje na tragedije vojne nuja, ki se je zavedajo le odgovorni, ne le doma, tudi po svetu.
In dokler nekateri novinarji poznajo vse kavarne po »vojnih območjih«, drugi poročajo iz arhiva RTV, tretji pa trdijo, da pravo oz. pravna misel ne dohaja tehnološkega razvoja vojne morije, češ da ni dovolj dobro predpisano, kaj se sme in kaj ne v vojni, in ker sofistična orožja, ki »povzročajo« t. i. nadzorovano »kolateralno škodo« niso natančno opredeljena v predpisih, potem res ni čudno, da je razmislek o vojni kot obliki reševanja problemov »sprejemljiv«. Število žrtev je pač samo novinarski statistični podatek. Morda celo »majhen« glede »koristi«, ki jih vojne prinašajo. Poročanje pa postaja rutina.
Pravzaprav škoda, da obstajajo takšni oblastniki, novinarji in sploh ljudje, ki obče človeška spoznanja o vojni degenerirano sprevračajo sebi in še komu v korist ter miru in sožitju v škodo. Zato je treba ceniti in spoštovati vse tiste posameznike na oblasti in drugje, urednike ter akterje, ki opozarjajo na nesprejemljivost vsake civilne žrtve v katerekoli vojni.
In za zaključek: medtem ko nekateri visoko tehnologijo zlorabljajo za vojne in smrt, jo drugi uporabljajo za mir, napredek in dobrobit človeštva.
Miloš Šonc, Grosuplje
