Ob običajnih športnih zgodbah o rezultatih in lovorikah velja, še posebej takrat, ko se športniki vračajo domov in tekme postanejo stvar preteklosti, pogled usmeriti drugam. V množico navijačev, recimo, ki se je včeraj zbrala na Kongresnem trgu, da bi tako izrazila podporo legendarnemu slovenskemu kolesarju Tadeju Pogačarju. To, kar vse te ljudi najbolj povezuje, pa niso samo pozitivna čustva do nespornega velikana kolesarskih dirk, ampak velika ljubezen do športa samega. Do adrenalina, lepote, ki jo lahko opazuješ na kolesu, do človeških rekordov in skrajnih meja, ki so rezervirane le za najboljše od najboljših. Kolesarju Tadeju Pogačarju, zmagovalcu dveh najpomembnejših večetapnih kolesarskih dirk na svetu so včeraj pripravili sprejem v domači Komendi. Še prej je navijače pozdravil na Kongresnem trgu v Ljubljani.

Veliko počasneje

Iz Grosuplja sta se v kombinaciji obojega – kolesa in rumene barve – pripeljala Irena in Ivo Hočevar. Strastna kolesarja, ki naredita s kolesom do 9000 kilometrov na leto, sta spremljala vsako Pogačarjevo tekmo. Če je bilo treba, sta jo previla nazaj. »Tako je boljše, ker lahko preskočiš reklame,« je izpod rumene kolesarske čelade v smehu komentiral Ivo Hočevar. Trajalo bi predolgo, se je strinjala Irena Hočevar: »Potem ne bi mogla na kolo.« Kolesarstvo sta iz domačega kavča spremljala še pred ero velikanov, kot sta Roglič in Pogačar. Prepričana sta, da so slovenski kolesarji najboljši na svetu. O tem, da Pogačar ne bo nastopil na olimpijskih igrah, se je gospa Hočevar še razgovorila: »Kot kolesarka in športnica ga podpiram, ker vem, kako naporno je to. Sploh pri enaindvajsetih in po takšnih dolgih in napornih relacijah.«

Da je to največji slovenski športni uspeh, je prepričan tudi Miha, ki se je še sam začel ukvarjati s kolesarstvom ravno zaradi uspehov naših kolesarjev. V boljšem trenutku ne bi mogel začeti, meni: »To je zlata doba slovenskega kolesarstva.« O tem, zakaj se ljudje navdušujejo nad tem športom, v čem je posebnost kolesarstva, je med drugim povedal: »Sama kultura kolesarstva se mi zdi nekaj dobrega. Tudi s sodelavci in kolegi veliko kolesarimo. Sicer deluje kot bolj individualen, a je v resnici ekipni šport. Ljudi namreč združuje. Tudi več stvari vidiš okoli sebe na kolesu kot pa v avtu, saj greš s kolesom veliko počasneje.« Kar se olimpijskih iger tiče, Tadeja Pogačarja razume, saj je treba v prvi vrsti paziti nase. In se pri tem ne ozirati na govorice. »Nekateri špekulirajo, da se je tako odločil zato, ker njegovo dekle ni bilo uvrščeno v olimpijsko ekipo, a res je bolje, da si malo odpočije. Če ne fizično, pa mentalno. Tudi če človek tega ne čuti, lahko pregori in potem zelo težko pride nazaj na isti nivo.«

Nad kolesarskimi velikani

»Zakaj ste danes tukaj?«

»Dobro vprašanje,« se nasmeji Patrik Škulj Medved, prav tako v bojnih barvah – v rumeni majici. Za prvi korak do razumevanja tega, zakaj je ljudem kolesarstvo tako všeč, meni, da moraš najprej sam na kolo, druge poti ni. Lepše je sicer, če lahko medtem opazuješ lepoto okoli sebe. Škulj Medved, ki je prav tako strasten kolesar, spremlja kolesarska tekmovanja že od malega. »Kot otrok se spomnim, kako izjemno se mi je zdelo za Slovence, če so bili v deseterici najboljših, Pogačar pa je eden tistih, ki nas je postavil ob bok velikim kolesarskim narodom in mogoče celo nad njih.« Na vprašanje, zakaj človek sploh sedi pred televizijo in spremlja dolge kolesarske dirke, pojasni, da je eden od razlogov nepredvidljivost. Da vidiš, kako se kdo izkaže v razmerah izjemnega napora, ko pride do skrajnih meja vzdržljivosti. Samo on ve, kakšna je zares pot, ki vodi od tu dalje. Vrhunski šport je samo za najboljše. »Na dirkah je zanimivo, kako kolesarji delujejo. Čeprav se zdijo utrujeni, vedno vsi vzdržijo, hkrati pa nikoli ne veš, koliko časa še lahko peljejo s takšnim tempom.«

Med obiskovalci v Ljubljani sta bili tudi Tina in Ana. Vprašanje, zakaj si ljudje vzamejo čas, da pridejo osebno nekoga na tak način podpret, je Ana mirno odgovorila: »Ker se nama zdi vredno, da takemu šampionu pokažemo, da ga cenimo. Da lahko tudi on začuti, da to, kar dela, vpliva na vse ostale.« Ne glede na to, kaj vse še sledi, je Pogačar ujel svoj trenutek v času. Ta je bil za mnoge navijače vsaj malo tudi njihov.