Iz zapora v Chilliocotheju v ameriškem Missouriju so v petek izpustili 64-letno Sandro Hemme. Njeni zagovorniki so dosegli razveljavitev sodbe, s katero je bila pri rosnih dvajsetih obsojena na dosmrtno kazen zaradi umora 31-letne knjižničarke. Sodnik Ryan Horsman je v 118-stranski sodbi zapisal, da vsi dokazi potrjujejo njeno nedolžnost in da jo z zločinom ne povezuje nič, razen njenih takratnih zelo nezanesljivih izjav. Policisti so jih pridobili, ko je bila v psihiatrični bolnišnici pod vplivom antipsihotikov in močnih pomirjeval.
Ker knjižničarke Patricie Jesche 13. novembra 1980 ni bilo v službo, je njena mama skozi okno splezala v njeno stanovanje. Na tleh je v krvi našla Patriciino golo truplo. Roke je imela na hrbtu zvezane s telefonskim kablom, okoli vratu ovite hlačne nogavice, pod glavo so našli nož. Brutalni umor je polnil naslovnice, policija je skušala čim prej najti storilca. Sandra Hemme ni bila med osumljenci, dokler se skoraj dva tedna pozneje ni pojavila pred vrati medicinske sestre, ki jo je nekoč zdravila. S sabo je imela nož in ni hotela oditi. Policija jo je odpeljala v psihiatrično bolnišnico, kjer je bila že velikokrat, saj je že pri dvanajstih letih prvič »zaslišala glasove«. Izkazalo se je, da so jo ravno iz te bolnišnice odpustili dan pred najdbo trupla, ponoči pa se je (potem ko je preštopala 160 kilometrov), pojavila v hiši svojih staršev. To časovno ujemanje se je policiji zdelo sumljivo in sledila so zaslišanja. V peticiji za njeno izpustitev so odvetniki zapisali, da je bila pod vplivom antipsihotikov, ki so povzročili mišične krče, bila je zmedena, ni dobro razumela vprašanj, dajala je le enozložne odgovore. Vsaka njena izjava je bila drugačna. Sčasoma je začela govoriti, da ve, da je morilec Joseph Wabski, s katerem sta bila istočasno na oddelku za razstrupljanje v bolnišnici. A so ugotovili, da je bil v kritičnem času v centru za zdravljenje alkoholizma v Kansasu.
Obrambi prikrili dokaze
Medtem so začeli preiskovati še enega osumljenca, svojega kolega policista Michaela Holmana. Njegov tovornjak so v času umora opazili blizu kraja zločina, a trdil je, da so mu ga prej ukradli. Njegovega alibija, da je noč preživel z neko žensko v motelu, niso mogli potrditi. Poleg tega je na dan najdbe Patriciinega trupla poskušal uporabiti njeno kreditno kartico v trgovini s fotoaparati v Kansas Cityju. Trdil je, da je bila v torbici, ki jo je našel v jarku. Pri njem doma pa so našli zlate uhane v obliki podkve, ki jih je prepoznal Patriciin oče – dejal je, da jih je kupil hčerki. Bili so med nakitom, za katerega so ugotovili, da je bil tisto leto ukradeno neki drugi ženski. A kljub vsemu temu so pregon zaradi umora zoper Holmana opustili in poskrbeli, da zbranih dokazov obramba Hemmejeva ni dobila.
»Čeprav sem nedolžna, me hočejo zapreti, da bi lahko rekli, da je primer rešen,« je za božič 1980 Hemmejeva pisala staršem. Kasneje je obupala in priznala krivdo v zameno za zagotovilo, da ne bo dobila smrtne kazni. Sodnik je njeno priznanje najprej zavrnil, saj kaznivega dejanja ni znala podrobno opisati. Kasneje je bila obsojena, a je bila sodba razveljavljena, leta 1985 pa ponovno obsojena. Sojenje je trajalo le en dan.
Sodnik Horsman je zdaj v sodbi napisal, da vsi dokazi kažejo na Holmanovo krivdo. A ta je že leta 2015 umrl. Tožilstvo je na vsak način hotelo preprečiti, da bi Hemmejevo izpustili iz zapora. V času prestajanja kazni je bila namreč dvakrat obsojena. Leta 1996 na deset let, ker je z britvico napadla zaposlenega, leta 1984 pa na dve leti, ker naj bi se »ponujala za nasilno ravnanje«. A sodnik je dejal, da bi bilo nedopustno vsako podaljševanje njenega bivarnja za zapahi. Na prostosti se je takoj srečala s sestro, pri kateri bo živela, njeno hčerko in vnukinjo. Oče je od nedavnega po odpovedi ledvic v paliativni oskrbi.
