Razstava z naslovom Barve Serenissime zajema okrog 60 del iz obdobij od visoke renesanse prek baroka do rokokoja, z reprezentančnimi podobami Tiziana, Tintoretta, Veroneseja in Canaletta v fokusu. Vanjo so vključeni portreti elegantnih in premožnih meščanov, ki kažejo na pomen in moč Benetk, sugestivne krajine, primeri nabožnega slikarstva in tudi izdelki uporabne umetnosti, ki pričajo o cvetočem trgovanju z začimbami, pigmenti, steklom in preprogami ter različnimi tiski. V ospredju je mojstrovina Judita s Holofernovo glavo, ki jo je okrog leta 1582 naslikal Paolo Veronese in na kateri je upodobljen elegantni mladenič kot utelešenje lepotnih idealov tedanjih Benetk z rafiniranimi barvnimi kontrasti, ki jih je slikar virtuozno razporedil po slikovnem polju, da bi še bolj poudaril Juditin lik.

Ključna umetniška osebnost tega obdobja je bil seveda Tizian, zato se je cinquecenta v številnih umetnostnozgodovinskih študijah kar prijela oznaka Tizianovo stoletje. Njegov opus je več stoletij odmeval v evropskem slikarstvu s posebnostmi pri uporabi barv in svetlobe, tako kot se je mesto v laguni s svojim bliščem in razkošjem razkrivalo obiskovalcem. Skupaj s Tintorettom sta preobrazila način slikanja portretov, svojim modelom sta vdahnila dostojanstvo in prefinjenost, ki so jo posebej poudarjala sproščena drža in modna oblačila. K razširitvi motivov in tem je zelo pripomogla tudi bogata založniška dejavnost, založniki, kakršen je bil, na primer, Aldus Manutius, so tiskali in širili antična besedila, s katerimi so se izobraževali tako umetniki kot zbiralci, ki so radi naročali dela z mitološkimi motivi ter občudovali čutne vsebine ljubezenskih prizorov med bogovi in boginjami. Tako je Tizian za številne svoje vrhunske slike uporabil teme iz Ovidovih Metamorfoz (na primer, Mars, Venera in Amor, okrog 1550), sledil mu je Andrea Schiavone (Diana in Akteon) in stoletje pozneje še Giulio Carpioni, ki se je tako po motivu kot po slogu oprl na mojstrovo zgodnje delo.

Ne samo v naslonitvi na ikonografijo literature, tudi pri neposredno prepoznavni motiviki, kamor spada na primer portret, so beneški mojstri uveljavili kar nekaj novosti, recimo pri ženskih portretih – pri teh so v renesansi izpostavili lepotni ideal, ki so ga utelešali svetli lasje in rahlo rožnata polt. Portretiranke so z oblačili iz dragocenih tkanin in nakitom izpostavljale bogastvo svojih družin (in s tem Benetk), kar je bilo za umetnike hkrati velik koloristični izziv. Premožne beneške družine so najemale ugledne slikarje, da so njihove pripadnike ovekovečili v podobah, ki so jih potem obesili v portego, razkošno sprejemnico njihovih palač. Moški portreti zato niso bili nič manj elegantni od ženskih, modeli so bili pogosto odeti v črna oblačila, medtem ko so si nadeli rdeča, ko so hoteli poudariti svoj visok družbeni status (recimo, Tintorettov Sebastiano Venier, kmalu po 1571).

Sklop religiozne motivike

Obsežen sklop slikarske produkcije sestavlja religiozna motivika, ki je zlasti po tridentinskem koncilu in zmagoslavju protireformacije dobila zagon z imperativom, naj podobe seznanjajo nepismene z verskimi resnicami. Prizori, nabiti s čustvi (Kristusov pasijon, snemanje s križa ...), naj bi še bolj navduševali vernike, po drugi strani pa ob vsej dramatičnosti dogajanja vedno znova zablestita beneška prefinjenost v oblačenju in razkošen življenjski slog, kar lahko vidimo v Veronesejevem Poklonu treh kraljev (1580–1588). Ob pripovedno bogatih prizorih so umetniki upodabljali tudi posamezne apostole in svetnike, da bi jim sugerirali sočutje in jih prepričevali o pravi veri. Velik mojster upodabljanja napetosti polnih prizorov je bil Giorgione, ki je z barvnimi kontrasti dosegal dramatično izraznost, pri kateri so se umetniki navdihovali še stoletje pozneje.

Raziskovalci obdobja, zajetega na salzburški razstavi, so med drugim ugotovili, da so bili posamezni slikarji – Giorgione, Paris Bordone, Tintoretto in njegova hči Marietta, če omenimo le najbolj znane – tudi nadarjeni glasbeniki, druženje s pisatelji in učenjaki pa je spodbujalo primerjave in obenem tekmovalnost med posameznimi umetniškimi zvrstmi in védenji. Upodobitve glasbenikov in njihovih instrumentov so bile priljubljen motiv, večkrat sta ga uporabila, recimo, Bernardo Strozzi in Domenico di Bernardino Capriolo.

Beneške barve

Benetke so bile eno najpomembnejših središč trgovanja z barvili, ki so jih naročali tudi umetniki in meceni od drugod. Dragoceni pigmenti, ki so jih uporabljali beneški slikarji, so jim pomagali dosegati osupljive atmosferske učinke z utripajočo svetlobo v toplih odtenkih vzhajajočega in zahajajočega sonca. Umetnostni teoretik Marco Boschini je v 17. stoletju ta način uporabe barv poimenoval colorito alla veneziana. Pravcati manifest tega kolorizma je povzet v sliki Hero objokuje Leandrovo smrt (okrog 1621/22) Domenica Fettija, v naslednjem stoletju pa je Sebastiano Ricci zaslovel kot pionir beneškega rokokoja ter sam s svojimi nasledniki postal zelo iskan po vsej Evropi, od Madrida do Sankt Peterburga. Samo generacijo pozneje pa je Francesco Guardi odprl novo poglavje slikovitega sloga z upodobitvami lagune v spreminjajočem se vremenu in s figurami v gibanju, kar je odmevalo vse do romantike v začetku 19. stoletja.

Zgodovinjenje te umetniške produkcije je zahtevna naloga, beneško slikarstvo tega obdobja je polno preobratov in prehajanj iz ene skrajnosti v drugo. Lahkotna risba in sproščenost barvnih odtenkov, ki jih ne ločuje nobena kontura, ponujata užitek v gledanju, a hkrati zahtevata od gledalca pozornost in koncentracijo, brez katerih ni mogoče prodreti v pletivo teh podob. 

Priporočamo