Ameriški predsednik Joe Biden je klonil pod silovitimi pritiski vplivnih članov demokratske stranke in njenih donatorjev ter včeraj sporočil, da ne bo sprejel predsedniške kandidature za drugi mandat na čelu države. Za kandidatko stranke je predlagal svojo podpredsednico Kamalo Harris. Ta bi lahko postala druga ženska s predsedniško nominacijo katere od velikih strank v zgodovini ZDA po demokratki Hillary Clinton leta 2016, ki je potem izgubila proti republikancu Donaldu Trumpu.

Več: Kamala Harris napovedala boj za demokratsko predsedniško nominacijo

»Nameraval sem se potegovati za ponovno izvolitev, toda verjamem, da je za mojo stranko in za državo najboljše, če se umaknem in se osredotočim izključno na izpolnjevanje predsedniških dolžnosti v preostanku mandata,« je v sporočilu zapisal 81-letni Biden. Mandat se mu izteče 20. januarja prihodnje leto, ko bo prisegel zmagovalec predsedniških volitev. Te bodo 5. novembra.

Biden je dodal, da bo ameriški javnosti bolj podrobno pojasnil svoje razloge in razmišljanje ta teden. Trump, ki je že tretjič predsedniški kandidat republikancev, se je odzval z besedami, da »Biden ni sposoben služiti kot predsednik in nikoli ni bil«.

Kup neznank za demokrate

Odstop Bidna od kandidature prinaša v predsedniško tekmo kup neznank in povsem novo dinamiko, kakršne v ameriški predvolilni kampanji ni bilo desetletja, če ne še več. Zadnji predsednik, ki se ni potegoval za drugi mandat, je bil Lyndon Johnson leta 1968, pa še on je od kandidature odstopil, preden je osvojil predsedniško nominacijo stranke. Biden jo letos je, in to gladko. Dobil je večino od skoraj 4000 delegatov stranke, ki bi mu na avgustovski konvenciji zagotovo podelili demokratsko predsedniško nominacijo. Kaj se bo torej zgodilo zdaj?

Predsedniškega kandidata bodo še vedno izvolili delegati demokratske stranke – vsaka država jih ima približno sorazmerno s številom prebivalcev in vseh teh je 3949. Poleg tega ima glasovalno pravico še 747 superdelegatov – to so pomembni člani stranke. Ni še jasno, ali bodo volitve potekale na sami konvenciji demokratske stranke, ki bo od 19. do 22. avgusta v Chicagu, ali pa virtualno že v začetku meseca, s čimer bi se demokrati izognili morebitnim zapletom pri uvrščanju svojega kandidata na glasovnico v zvezni državi Ohio, ki zahteva potrditev imena kandidata do 7. avgusta.

Prvo vprašanje zdaj je, ali bo stranka sledila pozivu Bidna in podprla Harrisovo. Mnogi vidni politiki v stranki so včeraj to takoj storili, mnogi pa tudi ne in ni rečeno, da bo šlo vse gladko. Vsak, ki bi hotel biti kandidat na konvenciji, bi sicer moral najprej zbrati podporo določenega števila delegatov, pri čemer pa je veliko večino delegatov imenoval Bidnov štab. Torej bi v primeru podpore nekomu drugemu ti morali iti proti njegovi volji, pri čemer pa mu po pravilih niso dolžni slediti.

Strokovnjaki v ameriških medijih tudi pravijo, da bi v primeru kandidature Harrisove najlažje prenesli zbrana finančna sredstva Bidnove kampanje na njeno, saj je bila všteta v Bidnovo kandidaturo kot njegova podpredsedniška kandidatka. Če bi bila izbrana, pa bi morala sama izbrati svojega predsedniškega kandidata. Visoko naj bi kotirali senator iz Arizone in nekdanji astronavt Mark Kelly, guverner »republikanskega« Kentuckyja Andy Behear ter še nekaj drugih.

A vsi vseeno niso preveč navdušeni nad kandidaturo Harrisove, saj ni široko priljubljena, ankete pa naj bi kazale, da bi s težavami premagala Trumpa.

Usodno soočenje 27. junija

Odločitev Bidna, da ne kandidira, predstavlja napoved konca dolgoletne politične kariere, ki traja več kot 50 let, odkar je bil prvič izvoljen v senat. Bil je ameriški podpredsednik pod Barackom Obamo, pred štirimi leti pa je porazil Trumpa na tesnih volitvah, čemur so sledili trditve republikanca o goljufijah in vdor njegovih privržencev v kongres. Bidnov štab je pred izvolitvijo namigoval, da bo morda služil samo en mandat, leta 2021 je nekoliko obrnil ploščo, rekoč da bo kandidiral znova, če bo zdrav, nato pa leta 2023 napovedal vnovično kandidaturo z razlago, da je on tisti, ki lahko premaga Trumpa in obvaruje ameriško demokracijo.

Toda nad 46. predsednikom sta visela dva velika vprašaja. Eden je bil občutek Američanov, da živijo slabše, še večji pa Bidnova starost. Ankete so znova in znova kazale, da je po mnenju večine prestar za drugi mandat in da ga nočejo še štiri leta v Beli hiši – enako je veljalo za Trumpa. Bidnovi javni spodrsljaji so te pomisleke okrepili, usodni udarec zanj pa je bil povsem ponesrečen nastop na soočenju s Trumpom 27. junija, ko je izgubljal tok misli in nekajkrat govoril nesmisle. Od tega udarca se ni več pobral, ampak je bilo samo še slabše, ko je zamenjal Harrisovo s Trumpom in ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega z ruskim Vladimirjem Putinom.

Demokrati so gledali ankete, v katerih mu je podpora v ključnih državah padala, in ugotavljali, da ne more premagati Trumpa, povrhu pa bi lahko škodoval še njihovim kandidatom za senat in predstavniški dom. Pozivi k njegovemu umiku so se vrstili, konec prejšnjega tedna so iz Bidnovega štaba še sporočili, da ima covid. Odšel je v svoj Delaware, kjer je najverjetneje po posvetu predvsem z družino sprejel odločitev, da je tudi zavoljo interesov stranke čas za politično upokojitev. Ali se je odločil prav, bo znano čez tri mesece in pol.