Strah, tesnoba, jeza, depresija, pomanjkanje spanja, agresija - strokovnjaki že dlje časa opozarjajo, da bo genocid v Gazi pustil grozljive posledice na duševnem zdravju tamkajšnjih prebivalcev, predvsem otrok, ki so najbolj ranljiva skupina družbe.
Obstaja namreč le ščepec humanitarne pomoči, ki Palestincem pomaga predelati to, kar doživljajo. »Približno 1,2 milijona otrok potrebuje pomoč na področju duševnega zdravja. To v bistvu pomeni skoraj vse otroke v Gazi,« je povedala Ulrike Julia Wendt, koordinatorka za nujno zaščito otrok pri Mednarodnem odboru za reševanje.
Najnovejše poročilo Programa za duševno zdravje v Gazi (Gaza Community Mental Health Programme) pa je v torek objavilo tudi zaskrbljujočo raziskavo, v kateri opozarjajo na nujnost prenehanja spopadov na območju Palestine in pa nujen poziv - psihološka pomoč mora postati največja prioriteta vse humanitarne pomoči na poti v Gazo.
Ljudje, predvsem pa otroci so izpostavljeni različnim stopnjam travme (od uničenja domov, izgube najbližjih, nenehnega preseljevanja, zlorabe, mučenja in vsesplošne izraelske okupacije), ki bo vodila v katastrofalne motnje v duševnem razvoju in zdravju.
Kam in kako z nasiljem in agresijo?
Na tem mestu pa se je tudi začel pogovor s palestinskim gostom: Kako pomagati ljudem, ki se vsak dan soočajo z nasiljem? Kako ste se vi soočali z jezo mladih, kako se spopadati s posamezniki, ki so potisnjeni na rob družbe?
»Jeza je žalost, ki je našla način, da se izrazi. Lažje je izraziti jezo kot žalost ali strah. Trudimo se, da bi ljudje prepoznali in sprejeli svoja čustva ter se soočili s situacijo, v kateri so. Situacije ne moremo spremeniti, ne moremo preprečiti aretacij mladih, lahko pa jih naučimo, kako se spopasti s svojo travmo. Prav tako tem mladim ni enostavno govoriti o svojih čustvih. Pa ne zato, ker Palestinci ne bi čutili, ampak zato, ker vsi okoli nas čutijo enako.«
Mustafa Jayyousi je še dodal: »Trajalo bo dolgo, da se bodo ljudje osvobodili travme. Morda bo trajalo dodatnih 76 let po začetku osvoboditve palestinskega naroda. Poglejmo samo Hirošimo in Nagasaki, Armence in druge skupine ljudi, ki so trpele. Trpljenje se ne konča, ko se preneha nasilje, ampak traja več generacij.« Dodal je, da med Palestinci tudi (presenetljivo in grozljivo dejstvo) ne beležijo motnje PTSD (post-travmatske stresne motnje), saj so pod okupacijo že 76 let. Da pa se motnja PTSD razvije, pa je potreben čas stabilnosti in miru.
Mentalno zdravje je politično. Aktivizem je vseživljenjska zaveza. Terapija je družbeni aktivizem.
Malcolm X je dejal, da je aktivizem vseživljenjska zaveza, kar pomeni, da aktivizem ni nekaj, kar počnemo v prostem času, med vikendi, med tednom pa za nas ne obstaja. »Pomeni, da verjamemo v to, kar počnemo. Aktivizem je v naši krvi in duši,« dodaja Jayyousi.
To, kako pomembno je, da ne omajemo svoje notranje integritete pa je ponazoril z anekdoto iz časa vietnamske vojne, ko je novinar vsak večer opazoval ostarelega gospoda, ki je dan za dnem prižgal svečo na svoji okenski polici. Ko ga je vprašal, kaj želi s tem doseči, je ta odgovoril, da ve, da to malo dejanje ne bo spremenilo sistema in končalo vojne. S to svečo sam sebi zagotavlja, da ga sistem ne bo spremenil in to je najpomembnejše.
Kako dekolonializirati duševno zdravje?
Na vprašanje, kako lahko dekolonializiramo duševno zdravje je Jayyousi odgovoril, da se dekolonizacija duševnega zdravja se začne pri nas samih.
»Pogledam družbo in okolje, v katerem sem, vidim probleme in če ne pomagam družbi, da se zaceli, bom večno tujec, outsider. Fokus na individualizem ima samo en cilj in to je, da pomaga sistemu. Nisem proti sistemu, ampak ga ne sprejemam. Le pomoč posameznikom bo pomagala družbi in skupnosti, da bo šla v pravo smer. Psihoterapija je družbeni aktivizem v najčistejšem pomenu besede, saj pomeni: če sem jaz v redu, potem je tudi moja skupnost v redu.«
K tej misli je dodal še krajši komentar po koncu predavanja in odgovoril na vprašanje: Kaj storiti, ko smo mi, privilegirani, utrujeni od vsega nasilja, ki se dogaja okoli nas?
Pojasnil je, da je skrb zase najpomembnejše dejanje. »Če neko soboto ne morete na demonstracije, ker ste utrujeni, je to, da ostanete doma in poskrbite zase, najpomembnejše dejanje. To da poskrbimo zase, ne pomeni, da se izločimo iz aktivizma, saj je aktivizem način življenja, je resnica v katero verjamemo in so dejanja, za katere mislimo, da so dobra in prava.«
Jayyousi je nagovoril različnem probleme razumevanja trenutne situacije v Palestini, razložil zgodovino Gaze, Zahodnega brega. Govoril je o trenutnih razmerah in pojasnil pomembno vlogo islama za ljudi v času nasilja ter poudaril, kako so mediji in zahodni kolonializem uničili besedo »mir«. Po njegovih besedah odgovor na nasilje in genocid ni mir, temveč osvoboditev, saj imamo lahko mir tudi med suženjstvom in okupacijo.
»Le osvoboditev lahko prinese resničen mir,« je pozivala ena izmed zaključnih misli pogovora.
Festival Grounded bo letos nagovarjal tematiko antipalestinskega rasizma in dekolonialnega odpora. Genocid izraelske države nad palestinskim prebivalstvom in antisemitizem sta namreč (pre)redko umeščena v kontekst evropskega rasizma, ki vključuje imperializem, kolonializem in suženjstvo. Antipalestinski rasizem je treba prepoznati kot obliko rasizma, ki zatira, briše in dehumanizira Palestince, hkrati pa priznati vpliv sionizma na porajanje in utrjevanje tako antipalestinizma kot antisemitizma. Takšen pristop omogoča enako in svobodno prihodnost za vse.