Eva Matjaž, soustanoviteljica in programska vodja prvega slovenskega kreativnega centra Poligon, se kot neodvisna raziskovalka že več kot dve desetletji ukvarja s pogoji dela na področju kulture in ustvarjalnih dejavnosti, v zadnjem času predvsem z naraščajočo prekarizacijo, potenciali ustvarjalnih skupnosti in novimi ekonomskimi modeli.

Bila je tudi med pobudnicami ustanovitve sindikata za ustvarjalnost in kulturo Zasuk, v katerem si prizadevajo za izboljšanje položaja in pravic samostojnih delavk in delavcev v kulturno-ustvarjalnem sektorju. Kot članica koordinatorskega odbora v Zasuku med drugim opozarja na nujnost sistemske zagotovitve poštenega plačila za delo v kulturi.

Položaj se je postopno slabšal že vrsto let, toda resničnih razmer se običajno zavemo šele takrat, ko se pojavi neki zunanji dejavnik, ki stanje razkrije v drugačni luči. Prvič se je to nemara zgodilo že ob finančni krizi leta 2008: po osamosvojitvi in pozneje pred vstopom v Evropsko unijo je bil denimo neinstitucionalni sektor v kulturi dokaj izdatno financiran tudi iz skladov in programov, ki so spodbujali razvoj ter krepitev nevladnega ekosistema, ko pa so se okoli leta 2010 pokazali učinki krize, se je izkazalo tudi, da so medtem mnogi od teh virov usahnili ter da so pogoji v kulturno-kreativnem sektorju, v katere je vstopala nova generacija ustvarjalcev, bistveno drugačni kot prej, tako glede dostopnosti prostorov kot glede možnosti za delo. Že takrat so mnogi svoje umetniško delovanje podpirali tako, da so se za preživetje ukvarjali s čim drugim, ker pa so se s krizo zožile možnosti zaslužka tudi na drugih področjih, se je prvič očitneje razkrilo, da z delom v kulturi pogosto ni mogoče preživeti. Do okrevanja ni nato nikoli prišlo; višina honorarjev je ostajala enaka, razpisna sredstva prav tako, nato pa se je zgodila druga prelomnica, kovid, s popolno zaporo vrste področij, ko ljudje sploh niso imeli možnosti za delo. Razmere so se takrat zaostrile na čisto novi ravni.

Res je, raziskava, ki smo jo izvedli v več delih, je začela razkrivati zelo konkretne težave, ki so prežemale sektor in se jih mnogi niso niti zavedali, kajti nekateri izsledki so bili res pretresljivi – da denimo vsak drugi delavec v kulturi živi v revščini ali na pragu revščine ali da jih polovica nima denarja, da bi nadomestili svoj glavni delovni pripomoček, kakor sta glasbilo ali računalnik, če se jim ta pokvari. To dejstvo pove o razmerah veliko več od golih številk, kot so na primer višine honorarjev – govorimo seveda predvsem o delavcih, kot so samozaposleni v kulturi, samostojnih podjetnikih, pa vseh tistih, ki delajo preko pogodb, študentskih napotnic ali na črno, o ustanoviteljih manjših zavodov ter društev in tako naprej. Gre za izjemno raznovrsten nabor poklicev in zaposlitvenih statusov, ki je bistven za kulturno produkcijo, vsem pa je skupno to, da v razmerju do javnih zavodov, podjetij ali nevladnih organizacij nastopajo kot zunanji izvajalci. Ugotovitve o stanju na področju so bile temelj za začetek sindikalnega povezovanja, kajti številni delavci so šele takrat spoznali, da niso edini s tovrstnimi težavami.

Verjetno ni samozaposlenega v kulturi, ki se ne bi prepoznal v izrazu »delo za reference«. In ko smo v raziskavi merili obseg izkoriščanja ter neplačevanja v javnih zavodih, smo jih preprosto vprašali le, koliko so bili plačani za svoje zadnje sodelovanje z javno ustanovo. Izkazalo se je, da od desetih delavcev štirje niso bili plačani nič, trije pa precej slabo, kar pomeni, da je v teh sodelovanjih zadovoljivo plačana le tretjina. Tovrstnega neplačanega dela – od zasnove in izvedbe umetniškega dela do prevodov ali pisanja spremnih besedil – je toliko, da bi lahko javni zavod z neplačanim vložkom različnih ustvarjalcev en projekt v letu izpeljal praktično zastonj.

Kot vemo, lahko status samozaposlenega ohranjaš le z izkazovanjem ustreznih dosežkov, sodelovanja z javnimi zavodi, ki omogočajo večje projekte, pa so tu zelo pomembna – in tisti, ki imajo v tem pogledu moč, lahko dobijo tudi brezplačno delo. Veliko vlogo ima tu svojevrstna ekonomija obljub: samozaposlenemu ne bodo naravnost predlagali, naj naredi nekaj zastonj, ponudili mu bodo sodelovanje in pojasnili, da so sredstva pri tem projektu omejena in bo za honorarje ostalo le malo, da pa se lahko v prihodnosti dogovorijo za neki drug projekt, kjer bo plačilo boljše. In ta pristop deluje – nekdo, ki je bil že večkrat v tem položaju, sicer morda v tako ponudbo ne bo privolil, vendar pa vedno prihajajo mlajši, ki so pripravljeni malce potrpeti, da bi dobili priložnost za preboj.

Včasih je tudi tako, da so dogovorjeni honorarji sprva videti čisto spodobni, vendar se potem med pripravo projekta zgodi, da začne delavec dobivati še različne dodatne naloge, za katere ni posebej plačan, in ko na koncu vse to sešteješ, je plačilo na uro zares klavrno. Izkoriščanje se torej dogaja na več ravneh in v različnih oblikah, težko pa se mu je upreti, saj delavec s tem tvega, da bo obveljal za težavnega in da se mu bodo zaprla tudi vrata vseh sorodnih institucij, ne le tiste, s katero je v sporu. Prave izbire zato niti nima.

Drži, sektor je zelo raznovrsten, obsega 22 področij in vsako ima svoje posebnosti, ter več kot tisoč poklicev s sila raznolikimi potrebami in težavami; to je eden od razlogov, da se ti delavci med seboj ne vidijo kot povezana celota. Delavsko zavest dodatno šibi tudi to, da so razmerja in odnosi v kulturi bistveno bolj prepleteni kot v drugih sektorjih. Delavec v tovarni ne pije kave z direktorjem, morda ga niti ne pozna, tu pa se umetniki in direktorji ter programski vodje ustanov poznajo, včasih tudi družijo, prav tako številni delavci delujejo na več področjih in v različnih vlogah: kot umetniki, producenti, mogoče teoretiki ali kritiki ... Ti ustvarjalci težje prepoznajo svoj položaj, saj sebe niti ne vidijo kot delavca, sploh zato, ker to, kar počnejo, delajo tudi iz nekega veselja ali notranje potrebe. Toda če uživaš v svojem delu, še ne pomeni, da te pri tem ne morejo izkoriščati; nekomu je morda kuhanje v veliko veselje, pa v restavraciji vseeno ne bo delal brez plačila.

Vsa ta razdrobljenost na različnih ravneh torej res otežuje delavsko združevanje, vendar hkrati ponuja zanimive izzive. Pri oblikovanju kolektivne pogodbe je bilo na primer pomembno poiskati model, ki bo ustrezno zajel vse raznolike poklice. Vprašanje, kako povezati ljudi, ki imajo precej različne interese in izhodišča, je v času fleksibilnih in začasnih oblik dela, značilnih za pozni kapitalizem, prisotno tudi sicer, prav kulturno polje pa tu lahko ponudi nekatere odgovore in morda tudi nove oblike sindikalnega delovanja. V sektorju, ki ima toliko zunanjih izvajalcev, denimo klasične stavke ni mogoče organizirati. Ti delavci niso le zamenljivi, temveč tudi nimajo stalnih pogodb, ki bi jim sploh zagotavljale neke pravice, prav tako ni enotnega delodajalca, s katerim bi se pogajali. Lahko pa se izvaja drugačne oblike pritiska oziroma sindikalnega boja.

Ob ustanovitvi sindikata Zasuk oktobra 2022 smo kot eno osrednjih programskih smernic zapisali izboljšanje plačilne higiene javnih zavodov v kulturi, torej konec izkoriščanja in neplačevanja zunanjih sodelavcev. V krovnem zakonu o kulturi sicer že zdaj obstaja člen, po katerem mora biti samozaposleni, ki sodeluje z javnim zavodom, plačan primerljivo z nekom, ki v tej instituciji kot redno zaposlen opravlja enako delo – ta člen naj bi ščitil zunanje izvajalce, vendar se ga v resnici ne upošteva. Februarja lani smo se vsi sindikati v kulturi z ministrstvom strinjali, da bomo to uredili s kolektivno pogodbo za samozaposlene, in to je ministrstvo zapisalo tudi v akcijski načrt izvajanja nacionalnega programa za kulturo.

Uvodni pogovori so bili obetavni; lani poleti smo se tako v okviru delovne skupine začeli ukvarjati s konkretnimi rešitvami, ki bi jih zapisali v kolektivno pogodbo, in jeseni prišli do nekakšnega soglasja. Takrat je ministrstvo predlagalo, naj malo počakamo, češ da morajo za sprejem kolektivne pogodbe pripraviti zakonske podlage – čeprav trenutne evropske smernice jasno določajo, da imajo samozaposleni pravico do sklepanja kolektivnih pogodb. Šlo naj bi za formalnost, vendar se do pomladi ni zgodilo nič. Kot se je izkazalo, za kolektivno pogodbo ni politične volje, zatika se tudi pri drugih možnostih za določanje minimalnih standardov plačevanja zunanjih izvajalcev v javnih zavodih. Skratka, po letu in pol usklajevanj smo prišli do ničelne točke, kjer smo brez kakršnihkoli zagotovil, da se bo kaj premaknilo.

Pri svojih prizadevanjih ne nameravamo popuščati in od sprejema kolektivne pogodbe ne odstopamo. Naše stališče je, da mora Slovenija pri tem slediti smernicam Evropske unije, od ministrstva pa pričakujemo, da bo izpolnilo tisto, kar smo se dogovorili – in kar je tudi samo zapisalo med svoje prednostne ukrepe.