Mi smo borci prekomorci,

zbrali se v junaški stroj.

Naše mlade so brigade

šle pogumno s Titom v boj.

Ta pesem je nedavno donela v Avčah, posebnemu slavljencu v čast. Alojz Bucik, bržkone poslednji še živeči borec prekomorskih brigad, je 18. junija praznoval sto let. »Še danes ne morem verjeti, da mi je to pesem zapel sam tržaški pevski zbor Pinka Tomažiča. Ko sem jih zagledal pred hišo, sem se spraševal, s čim sem si to zaslužil. Ko sem zagledal še zborovodkinjo Pio Cah, sem bil še toliko bolj ganjen,« počasi prihaja k sebi od vseh rojstnodnevnih presenečenj, ki so mu jih pripravili ob praznovanju njegove stoletnice. Še prej so ga s starodobniki obiskali njegovi prijatelji iz Združenja šoferjev in avtomehanikov Nova Gorica pa pater Bogdan Knavs, glasbenica Marjetka Popovski, borci s prav posebnim praporjem – praporjem prve prekomorske brigade. »Razvili smo ga v Carbonari pred 81 leti. Ko sem ga sedaj po vsem tem času znova videl, bi najraje jokal,« je ganjen Bucik, hvaležen, da se je iz vojne vrnil brez praske in da mu je vse do danes zdravje prizaneslo. Tako zelo, da še vedno bere brez očal in živi samostojno življenje. »Računalnik še dela,« se potrka po glavi. Dobra energija mora biti tam v njegovih koncih, saj še zdaleč ni najstarejši v vasi. Njegova prva soseda namreč šteje 103 leta.

Bucik je skromen, izmuznil se je celo zgodovinarjem, ki so preučevali prekomorce, oglasil se je šele pred dvema letoma, ko je v časopisu prebral, da je umrl zadnji borec prekomorskih brigad. Odtipkal je številko časopisa, se predstavil in povedal, da je borec prekomorske brigade in še kako živ. Zgodbe, ki jih je dotlej pripovedoval le v krogu svoje družine, tako zadnje leto pripoveduje tudi javno. »Nič nimam zapisano, vse nosim v glavi,« pove sogovornik. Potihem upam, da je priimek Bucik zagotovilo za dolgo in polno življenje. To je vse, kar mi ostane, sorodstvenih genov namreč z iskrivim sogovornikom nimava.

Luigi Buzzi

Svojo pripoved začne v letu 1924, rodil se je v hudo revščino, oče je umrl tri mesece pred njegovim rojstvom, mama se je morala s tremi otroki znajti sama. Bil je to tudi čas, ko je Primorsko teptal fašizem, ko je moral v italijansko šolo in italijansko vojsko in ko je kar naenkrat postal Luigi Buzzi. »Star sem bil 19 let. Mladi fantje smo morali ob sobotah hoditi v Kanal na predvojaško vzgojo, učili smo se marširati. Dali so nam črno uniformo, a jaz in moj prijatelj iz vasi sva jo vedno oblekla šele tik pred zdajci, na zadnjem ovinku pred Kanalom. Zelo naju je bolela ta črna uniforma,« se spominja. Ko takole premišljuje, je bila edina svetla točka tistega obdobja to, da ga je poročnik poslal v staro Gorico v avtošolo, da opravi izpit za šoferja. Rdeča knjižica Patente di abilitazione z vozniškim dovoljenjem ga je spremljala vso drugo svetovno vojno, z njim prehodila vsa bojišča in ga v desantu na Drvar tudi rešila. Danes jo hrani kot spomin na neke druge čase, prežete s trpljenjem, a tudi mladostnim upanjem, da bo nekoč bolje.

A pojdimo po vrsti, Bucik se je pri mojstru v vasi učil za čevljarja in se že vpisal v partizane, ko so nekega poznega večera leta 1943 na vrata njihove domačije v Avčah potrkali karabinjerji. Dali so mu pol ure časa, da se pripravi, skupaj z nekaj sovaščani so ga prisilno mobilizirali v italijansko vojsko in odpeljali v notranjost Italije, v kazenski delovni bataljon, daleč od doma, najbrž z enim samim namenom: da jim mladi fantje ne bi pobegnili v partizane. Še danes zna našteti vse kraje, skozi katere so jih vodili. Prva večja postojanka je bila Pistoia, nato jih je po kapitulaciji Italije in pod nadzorom zavezniških okupacijskih sil pot vodila proti jugu: Taranto, Bari, Carbonara, Gravina … Daleč od doma je zavedanje o narodni identiteti dobilo še večjo moč in tam se je pravzaprav vse šele začelo. Opogumljali so se s slovensko pesmijo, eno takšnih, ki ni bila za vsa ušesa, a so jo kljub temu prepevali javno, Bucik še danes zrecitira kot abecedo.

V Gorici na placu naš duče stoji,

limone prodaja, ker drug'ga več ni.

Pa kaj si je zmislil naš cesar, naš kralj,

naš presvinjski vladar!

Tri bataljone Slovencev je zbral,

najlepših, najmlajših je na fronto v Rusijo poslal.

Pred sankcijami jih je rešilo zgolj italijansko popolno nepoznavanje slovenskega jezika.

Cekini jih niso zmamili

Čeprav so jim zavezniki za vstop v angleško ali četniško vojsko ponujali celo denar, se jih je 99 odstotkov odločilo za Jugoslavijo, za Titovo vojsko. »Niso nas zmamili niti cekini,« je še danes ponosen na to odločitev. Konec oktobra 1943 so v taborišču v Carbonari ustanovili prvo prekomorsko brigado, štela je 1886 borcev, med njimi je bil tudi Alojz in mesec dni kasneje je že plul z ladjo proti Korčuli. »Prvič v življenju sem bil na barki, ne morete si predstavljati, kako nam je bilo slabo, bili smo vsi bledi. Na ladji so nas tudi prvič, odkar sem odšel od doma, oborožili s starimi italijanskimi puškami, ki so bile večje kot jaz, bile so brez pasu, brez ničesar. Bojda so jih uporabljali še v svojih bojih v Afriki. Šele ko smo pristali v Veli Luki na Korčuli, so nam pokazali, kako se z njimi upravlja,« zmajuje z glavo o njihovi opremljenosti. Kape so si naredili iz kosa blaga kot nekakšne turbane, rdečo peterokrako zvezdo pa so izrezali iz pločevink. Nevešči vojskovanja in slabo oboroženi so že takoj padli v boj z Nemci za Korčulo. Davek je bil velik, na Korčuli je padlo okoli 300 prekomorcev.

Pot jih je potem vodila proti severu, z malim čolničkom čez Vis in Hvar do Pakoštan in naprej v Bosno. Tam je Bucika rešilo vozniško dovoljenje. Zaradi njega je bil dodeljen v mali kraj na obrobju in se tako izognil bitki za Drvar, enih najstrašnejših bitk, kar jih je videl. Kasneje je sodeloval v sklepnih bojih za osvoboditev Beograda, tik pred vkorakanjem v Zagreb jih je dosegla novica, da je Nemčija kapitulirala. Še danes ima pred očmi, kako je nekaj časa kasneje s strojnico v rokah znova stal na pragu domače hiše in po skoraj dveh letih videl mamo. Še nekaj let je ostal v vojaških strukturah, leta 1952 pa dokončno obesil vojsko na klin in se vrnil domov ter iz žepa znova vzel oguljeno knjižico z vozniškim izpitom. Zaposlil se je kot šofer ter kasneje kot vodja voznega parka pri elektropodjetju.

»Primorska je precej prispevala v drugi svetovni vojni,« prikima sogovornik. Prekomorske brigade so bile udarna in sveža moč pri zaključnem osvobajanju Jugoslavije, hkrati tudi prva prava primorska vojska, ljudska vojska, ki se je borila tudi s svojo pesmijo. Kasneje so jim mnogi očitali, da so bili Italijani ali drugorazredni borci, ker so se bojem priključili šele po kapitulaciji Italije. Priznanja in tudi statusa borca zato še dolgo po vojni niso dobili.

Bencin

Alojzu se očitno po žilah ob krvi preteka tudi nekaj bencina. Smeje se in hkrati zmajuje ob misli, kako je ženo in hčerko posadil na svojo gilero in ju vozil na motoristične dirke v Portorož in Opatijo. Od leta 1952 je član Združenja šoferjev in avtomehanikov Nova Gorica, ki mu je predsedoval vse do pred štirih let. Domačemu gasilskemu društvu v Avčah je pomagal v vas pripeljati gasilsko vozilo. Ampak kaj bi to, še vse do aprila prihodnje leto ima veljavno vozniško dovoljenje in še vedno tudi vozi! »Seveda vozim, ampak imam zavoro,« se posmeje in pokaže na hčerko Lidijo. Prizna, da ji, ko gre na krajše vožnje zgolj do Kanala, niti ne pove zanje. Tako ima najbolj mir. Vsako jutro ga boste lahko srečali, ko se sprehodi do pokopališča (še donedavna je tja kolesaril), medtem ko ga ob nedeljah popoldne, ko so na sporedu motociklistične dirke, ni na spregled. »Navijam za tistega, ki najbolje vozi,« se izmaže, potem pa le pove, da je bil velik navijač Valentina Rossija, nato Marca Marqueza in danes Francesca Bagnaie.

Bucik je še vedno predsednik krajevnega odbora Zveze borcev Avče, vsako leto od veliko mlajših članov pobere članarino in jo odpelje v Novo Gorico. V zasluženi penziji je 44 let. »Me že preklinjajo tam na Zpizu,« se posmeje. A ko ga takole vprašam, ali bi kaj v življenju spremenil, odkima. »Včasih si misliš, kaj vse bi spremenil, a na koncu ugotoviš, da je bilo tako, kot je bilo, najbolj prav!«