»Če se na Pohorje odpravite s kolesom in imate čas, da se ustavite, potem boste našli ogromno točk s fantastičnimi razgledi. Na Pohorju je tako fantastična narava, kakršno težko najdemo kjer koli drugje,« je lepoto Pohorja na Treh kraljih opeval Ivan Žagar, župan občine Slovenska Bistrica. To pa ni naključje. Osrednji del Pohorja je namreč po sedmih letih prizadevanj šestih občin – pobudnice občine Zreče, Slovenska Bistrica, Vitanje, Mislinja, Lovrenc na Pohorju in Ruše – postalo zavarovano območje. Po notranjskem in kozjanskem regijskem parku ter regijskem parku Škocjanske jame je postalo območje Pohorja četrti regijski park pri nas, Trije kralji s tamkajšnjim novim interpretacijskim centrom pa bodo služili kot ena od za zdaj treh vstopnih točk regijskega parka. Poleg Treh kraljev bodo to še Kope in Rogla.

Ohranitev narave in transparentnost

Da je novi regijski park velik korak k ohranitvi pohorske narave in pot do možnosti nadaljnjega razvoja tega območja, se ta trenutek malodane strinjajo vsi. Od države in ministrstva za naravne vire in prostor do občin pobudnic, zavoda za varstvo narave, razvojnih agencij in ljudi, ki na Pohorju živijo in so skozi generacije ohranjali tamkajšnjo naravo in kulturno krajino. Še posebej, ker so prav slednji zadnje leto pogumno strnili vrste in se enotno izrekli proti vsakršnemu umeščanju vetrnih elektrarn na Pohorje.

Da so prav vetrne elektrarne pospešile ustanovitev parka, ni mogoče spregledati, obenem pa je na slovesnosti ob ustanovitvi parka na Treh kraljih državni sekretar na ministrstvu za naravne vire in prostor Miran Gajšek javno in jasno zagotovil Pohorcem, da nasilnega umeščanja vetrnih elektrarn na Pohorje ne bo in da z ministrom Jožetom Novakom delujeta transparentno. Prav tako je poudaril, da bo ministrstvo v vsem sodelovalo z občinami, prebivalci, civilnimi iniciativami in vsemi nosilci urejanja tega prostora.

Toda vetrne elektrarne so le ena od skrbi, ki pestijo Pohorce, le ena od težav ali izzivov, s katerimi se bo v prihodnje gotovo ukvarjal tudi novoustanovljeni regijski park. Bistvo vsega oziroma temelj njegove ustanovitve je ohranjanje narave, iz česar bodo prav vsi v prihodnje iskali tudi razvojne možnosti.

Pobuda od spodaj navzgor

Da je narava Pohorja nekaj posebnega, tako posebna, da zahteva poseben režim in varovanje, so spoznali že pred več kot sto leti. Leta 1920 je namreč nastala prva pobuda za zavarovanje Pohorja, in sicer pragozda nad Oplotnico. Območje je bilo prepoznano kot tako pomembno kot Triglavski narodni park, je opomnila Simona Kaligarič, vodja mariborske enote Zavoda RS za varstvo narave.

Nato so si dokumenti s pobudami za zavarovanje večjih ali manjših območij Pohorja sledili drug za drugim, prvo zavarovano območje na Pohorju je bilo leta 1967, in sicer 50 hektarov gozdnega rezervata ob Lobnici, medtem ko je bilo v 80. letih prejšnjega stoletja z občinskimi odloki zavarovanih več gozdnih rezervatov in barjanskih površin. Toda največji mejnik je bil vendarle storjen leta 2017, ko so župani šestih pohorskih občin vložili pobudo za zavarovanje ovršnega dela Pohorja. To je bilo po besedah državnega sekretarja Mirana Gajška tudi ključno.

»Da je prišla pobuda od spodaj navzgor, torej od občin. Zdaj bo ključen načrt upravljanja, to, kar bomo v resnici naredili. Doktrina ministrstva za naravne vire in prostor je dinamično ravnovesje in prava mera varovanja in razvoja. Tam, kje je park, je treba naravo bolj varovati, toda določene stvari je treba tudi razvijati, kajti ljudje morajo tu živeti,« je dejal sekretar.

Župan Slovenske Bistrice Ivan Žagar, eden od predstavnikov šestih občin pobudnic, vidi ustanovitev regijskega parka v prvi vrsti še kot dodatno varovanje narave, kajti Pohorje je že tako in tako zaščiteno skozi Naturo 2000.

»Res je, da so pobude za ustanovitev parka ves čas prihajale, toda na način od zgoraj navzdol in do tega trenutka niso bile uspešne. Zdaj pa je prišlo do res močnega sodelovanja vseh šestih občin in tudi treh regij, kajti park pokriva tako podravsko, koroško kot savinjsko-šaleško regijo. Strinjali smo se, da je treba en del Pohorja absolutno zaščititi. Toda čeprav gre v osnovi za zaščito narave, pričakujemo tudi dodatne razvojne možnosti, a na trajnostni način. Že nekaj projektov je bilo do sedaj izvedenih in izpeljanih s pomočjo evropskih sredstev, zdaj bo dostop do teh sredstev lažji. Dodatna sredstva bodo tako omogočila, da bomo lažje izpeljali naravovarstvene in gospodarske aktivnosti, ki bodo trajnostne, naj gre za turizem, kmetijstvo ali gozdarstvo,« je dejal Žagar.

Posebna narava

Regijski park Pohorje obsega ovršni del Pohorja, ki je pretežno nad 1200 metri nadmorske višine in je velik 52 kvadratnih kilometrov. »Za Pohorje, ki je res veliko, je to neko jedro, ki pa se lahko v prihodnje tudi razširi, kajti naravne danosti Pohorja to omogočajo. Toda zdaj smo dobili vsaj prvo jedro, ki ga bomo upravljali,« je dejala Simona Kaligarič. Zaščiteno območje vključuje najpomembnejša območja Pohorja, ki so bila že v preteklosti prepoznana kot posebna, to so pohorske planje, barja, jezerca, vodotoki in gozdovi. Iz parka so izključena območja smučarskih centrov in turističnih nastanitev.

»Nesporno je, da je na Pohorju posebna narava in da je to naravovarstveno posebej pomembno območje. Že geološka podlaga, ki je osnova za to, kar raste na tleh, je drugačna kot drugje. Ker je geološka podlaga kisla, so na Pohorju drugi tipi travišč kot drugod. Tu so obsežni gozdovi in ponekod že bukovi pragozdovi, pohorske planje, najjužneje razširjena visoka barja v evropskem pogledu. Potoki in številne geološke zanimivosti in posebnosti. A to so samo izhodišča, da lahko rečemo, da je Pohorje drugačno kot druga območja. Z nekim statusom, kot je zavarovano območje, mu to priznamo. Tako območje pa je treba aktivno upravljati in spodbujati razvoj, ki je sonaraven in naravi ne škoduje. Z aktivnim upravljanjem lahko preprečujemo tudi nekatere dejavnosti, ki naravi škodijo,« je pojasnila Kaligaričeva.

Poostren nadzor

Dodatnih omejitev, ki so že zahtevane skozi Naturo 2000, sama ustanovitev regijskega parka ne prinaša, omogoča pa boljšo vzpostavitev nadzora že obstoječih omejitev. Ena največjih težav, s katerimi se Pohorje danes srečuje, je namreč nedovoljena vožnja z motornimi vozili (motokrosi, štirikolesniki in motorne sani) v naravnem okolju.

»Od sodelavcev nenehno dobivam poročila, podpisal sem že nekaj peticij in tudi ministrstvo sem že obvestil, da je treba to področje urediti. Sodelujem pri vseh kampanjah, kjer se ta problem izpostavlja, in ta problem je treba ustrezno nasloviti in s predpisi rešiti. Nečloveško se je z motorji in motornimi sanmi voziti čez drn in strn, čez površine, ki jih imajo živali kot mirne cone in jih potrebujejo pozimi, čez gnezdišča in rastišča, ali pa s svojim hrupom povzročati vznemirjenje pri živalih, da odletijo iz gnezd in lahko zarod propade. Narava je že tako in tako precej obremenjena z našimi interesi, izživljanje nad njo pa je tista točka, ko zame osebno in še za marsikoga v tej državi ni več sprejemljiva,« je bil oster direktor zavoda za varstvo narave Hrvoje Teo Oršanič.

S problematiko nedovoljenih voženj v naravnem okolju se že dolgo ukvarja tudi Regionalna razvojna agencija za Koroško. Kot je povedal Peter Zajc, so že okoli leta 2017 zbrali podatke s pomočjo senzorjev in gozdarjev, popisali, kje so največje težave, predloge pa predali državi.

»Park je bil eden od teh ukrepov oziroma predlogov, toda ključni je zakon o ohranjanju narave, ki ga bo treba čim prej spremeniti, kajti kazen za prepovedano vožnjo v naravnem okolju je 40 evrov in tega nihče ne jemlje resno. Tudi glede evidentiranja vozil kar naprej prihaja do prelaganja odgovornosti med ministrstvi, kaj mora kdo narediti. Brez resnega pristopa policije, ki pa žal nima ne kadra ne opreme za tak nadzor, ne bo šlo. Toda sredstva, podobna, kot smo jih imeli mi za projekt Pohorka, obstajajo. Z njimi bi lahko opremili pristojne institucije z vozili in drugo opremo, usposobili primerne kadre in vse bi že imelo večji smisel,« je nanizal predloge Peter Zajc, ki predvsem upa, da bo Regijskemu parku Pohorje z dobro komunikacijo uspelo rešiti tudi to problematiko, ki je res kompleksna.

»Kot država smo ta vozila spravili v obtok in sedaj so tu, šla ne bodo nikamor. Ali bomo vzpostavili primerne prostore zanje ali pa se bomo še naprej slepili,« je jasen.

Da bo prioriteta novoustanovljenega parka tudi poostren nadzor nad izvajanjem nedovoljenih aktivnosti in posegov v naravo, je potrdil tudi Andrej Grmovšek z mariborske enote zavoda za varstvo narave.

»Regijski park Pohorje ima svoj varstveni režim, v njem so navedene prepovedi in te se nanašajo na posege in dejavnosti, ki bi lahko uničili ali okrnili naravo. Ključni problem oziroma najbolj moteča dejavnost je vožnja z motornimi vozili v naravnem okolju, kjer je to prepovedano. To je zahtevna naloga, a tega se bomo lotili, si pa ne obetamo rešitve čez noč, ker je za to potrebno sodelovanje s policijo in drugimi organi nadzora. Samo z lastnim nadzorom ne bo šlo. Ključno je, da se spremeni zakonodaja na tem področju, ker so kazni smešno nizke,« je opozoril Grmovšek.

Dobre parkovne prakse

Upravljalske naloge Regijskega parka Pohorje bo prva leta izvajal Zavod RS za varstvo narave, polovico sredstev zanje bo zagotovila država, polovico pa občine.

»Začetki bodo težki, a s tem so se srečevali tudi v drugih parkih. Toda ideja o parku je živela več kot sto let in zdaj smo jo vendarle uresničili, ker smo bili vsi vztrajni. Res mi je ljubo, da smo skupaj z drugimi strokovnimi službami, gozdarji, razvojnimi agencijami, občinami in domačini začeli intenzivno vzpostavljati tudi rabo, ki te naravne značilnosti ohranja. Začeli smo na primer z obnovo planj, ki jih lokalne pašne skupnosti ponovno uporabljajo kot pašnike. Z gozdarji smo začeli aktivno upravljati območje, da bi ohranili in še povečali populacijo divjega petelina in drugih vrst,« je povedala Simona Kaligarič.

Kajti narava je pomembna, in to prav vsako drevo, vrsta, hrošček. »Narava je okolje, v katerem živimo. To je okolje, v katerem smo se razvili, naučili živeti in od nje smo vedno odvisni. Čeprav koristi od nje morda niso vidne na prvi pogled, vsaj ne v neposrednem finančnem smislu, kot so finančne in razvojne investicije, pa vse, kar potrebujemo za življenje, dobimo od narave. Zrak, voda, tla, ki so osnova za naše preživetje. Ko varujemo posamezne vrste, v bistvu varujemo njihov življenjski prostor, ki je hkrati naš. Če neki hrošč nekje je, potem vemo, da je tu ohranjen tak in tak tip gozda, ko tega hrošča ni več, vemo, da smo tak gozd izgubili ali uničili,« pojasnjuje Simona Kaligarič.

In nekaj najboljšega, kar lahko na zavarovanih območjih dosežemo, so dobre parkovne prakse, je prepričan direktor zavoda za varstvo narave Hrvoje Teo Oršanič, ki je nekdaj vodil tudi kozjanski regijski park. »To pomeni, da najdeš neko temo, ki je sprejemljiva po načelih varstva narave in tudi za lokalno prebivalstvo, ter iz tega narediš zgodbo. V Kozjanskem parku so to na primer visokodebelni travniški sadovnjaki, toda dobrih parkovnih praks je kar nekaj tudi po drugih zavarovanih območjih. Želim si, da kaj takega čim prej najdejo tudi v pohorskem parku in začnejo to razvijati.« Kajti Pohorje je res posebno, tudi za direktorja Oršaniča, ki ga pogosto obišče. »Pohorje kot celota, z vsemi svojimi razgledi. Morda bi rekel, da to posebnost še najbolje opiše pregovor: Ne vidi širjave, kdor se ne povzpne v višave.«