Razširjeni petčlanski družini Zamernik iz vasice Strmec v občini Luče je 4. avgusta lani hudourniški potok Lakovnik v nekaj urah popolnoma uničil vse, kar so ustvarjali desetletja. Imeli so velikansko srečo, da so ostali živi. Dom so morali zapustiti in si poiskati začasno namestitev, toda po devetih mesecih so še vedno na točki nič. Razen informacije, da sta njihovi hiši predvideni za rušenje, nimajo v rokah ničesar drugega. Odločbe o rušitvi še niso prejeli, prav tako ne ocene vrednosti izgubljenega imetja. Brez tega pa ne morejo začeti graditi novega doma.
Šest ur se je držala za cevi centralne napeljave
Boris, Dragica ter njuna otroka so zaradi bobnenja in močnega tresenja, ki ga je s premetavanjem skal povzročala pobesnela voda, tistega tragičnega dne malo po tretji uri zjutraj sedli v avto, da bi se umaknili na varno. V paniki niso vedeli, kam naj gredo – levo proti Ljubnemu ali desno proti Logarski dolini. Zavili so desno in se ustavili sto metrov naprej pri gostilni Struge, ki ji je vodna ujma prizanesla, večino drugih objektov v okolici pa je poplavilo in zasulo, nekatere je celo odneslo. Lastniki te gostilne, družina Kosmač, so sovaščane, ki so morali pobegniti zdoma, nesebično sprejeli pod svojo streho, dokler jih niso s helikopterji prepeljali v Mozirje. Zamernikovi so jim za to neizmerno hvaležni.
»Ravnali smo povsem intuitivno in se odločili prav. Če bi se usmerili proti Ljubnemu, bi nas odneslo,« danes ugotavljata Boris in Dragica. Smrti je le za las ušla tudi Borisova mama Milka, s katero živijo v isti hiši. Leta 1990 je že doživela veliko poplavo. Takrat jim je hišo zalila Savinja, vendar ni bilo niti približno tako hudo kot tokrat, zato je sprva oklevala, ko so jo rotili, naj se skupaj z njimi nemudoma umakne na varno. Boris se je zato odločil, da bo h Kosmačevim najprej odpeljal otroka in ženo, nato se bo vrnil še po mamo. Toda ni mogel več do nje, saj je voda v nekaj minutah poplavila vse. »Ostala je ujeta v hiši. Voda je bila skoraj do stropa. Šest ur se je držala za cevi centralne napeljave, preden smo jo lahko rešili skozi majhno okence,« nam je med ogledom popolnoma uničene družinske hiše pripovedoval Boris.
Cela sta ostala le televizor in sušilni stroj
Koliko groze in strahu je pretrpela junaška gospa Milka, si tisti, ki tega nismo doživeli, ne moremo niti predstavljati. Boris pravi, da si mora mama pomagati z antidepresivi. »Razdejanje ni samo v naravi, ampak tudi v človeku. Razrahljani živci, večja občutljivost in tesnobnost, nespečnost, vse to so posledice tega, kar smo doživeli. Tako kot bo dolga sanacija v naravi, bo tudi v človeku,« je za Nedeljski dnevnik pred časom dejal v bližini Strmca živeči pater Karel Gržan, ki je bil prav tako žrtev lanske vodne ujme. Zelo ga skrbi za tiste, ki so zaradi nje ostali brez doma. »Priti bodo morali strokovnjaki, ki bodo ljudem povedali, kako se okrepiti, ne le medikamentno. Kajti selitev ni le tehnična zadeva in človeka ne preseliš le fizično, ampak mu iztrgaš srce iz določenega kraja. Ko pa iztrgaš srce, to krvavi in je treba tega človeka spremljati,« je opozoril.
Med tistimi, ki jim zaradi vodnega razdejanja srce močno krvavi, so tudi Zamernikovi. Ostali so brez dveh hiš (obe jim je zasulo skoraj do strehe) – mamine, v kateri jih je živelo vseh pet in so jo tik pred ujmo popolnoma obnovili (zamenjali so streho, okna, naredili novo fasado …), in sosednje, v kateri je prej živel Borisov stric, mlada družina pa jo je počasi urejala, da bi se vselila vanjo. Toda državna komisija te hiše sprva sploh ni uvrstila na seznam za rušenje, kar pomeni, da zanjo ne bi dobili niti centa odškodnine. Dodali so jo šele po Dragičini pritožbi. Nadalje je hudourniška voda Zamernikovim odnesla štiri avtomobile, tudi Borisovo službeno vozilo, in jim popolnoma razdejala okolico doma. Cela sta ostala le televizor in sušilni stroj, vse drugo je šlo v nič – pohištvo iz masivnega lesa, oblačila, dokumenti, šolska spričevala, zamrzovalnik, poln hrane, hladilnica s suhomesnatimi proizvodi, marmeladami, sokovi in drugimi dobrotami, Borisova lovska soba z vso opremo in trofejami ...
Dona in čebel ni več
Zamernikovi so imeli tudi pet let starega kužka Dona, ki so ga oboževali prav vsi družinski člani. Čez dan je bil v njihovi družbi, bodisi v hiši bodisi zunaj na dvorišču, noči pa je bil vajen preživljati v pesjaku. To je bilo zanj žal usodno. Lakovnikov potok ob hiši se je namreč v hipu spremenil v deročo strugo. S hriba Raduha je privlekel material, ki je pod seboj pokopal tudi Donov pesjak. Borisu in Dragici so polzele solze po licih, ko sta mi kazala fotografije njihovega štirinožnega prijatelja, ki jim ga je vodna ujma ubila. Na hribu nad hišo imajo Zamernikovi tudi čebelnjak. Je dovolj visoko, da mu voda ni prišla do živega. Do 4. avgusta je bilo v njem zelo živahno, kak mesec pozneje pa je nastala smrtna tišina. Pomrle so prav vse čebele, kot bi se tudi vanje naselil strah, kot se je naselil v poplavljence. »Takoj po nesreči so nas za tri dni peljali v Kranjsko Goro. Grozno je deževalo. Čuden občutek je bil. Nismo mogli spati, čeprav smo vedeli, da smo na varnem,« nam je njihovo stisko opisala gospa Dragica.
S pomočjo gasilcev, vojske in številnih prostovoljcev je družina Zamernik kmalu po ujmi obe hiši odkopala in odstranila naneseni material, da se vidijo posledice. Dvoma, da objekta nista primerna za bivanje, ni nobenega. Sta na seznamu za rušenje, toda v rokah nimajo še nič. Vlada je šele pred dnevi sprejela sklepe o odstranitvi prvih dvajsetih objektov v občinah Ljubno ob Savinji in Luče. Zamernikovih hiš ni med njimi. Na vrsto naj bi prišli v drugem krogu odločanja, predvidoma ta mesec. Boris, Dragica in otroka že devet mesecev začasno živijo pri Dragičinih starših, Borisova mama pa v apartmaju, namenjenem turistom, ki ji ga je priskrbela občina Luče. Družina se iskreno zahvaljuje sorodnikom, sosedom, prijateljem, sodelavcem in vsem drugim, ki so jim v najtežjih trenutkih stali ob strani in jim kakor koli pomagali.
Večini brezdomcev
še niti škode niso ocenili
Prve dni po ujmi so politiki, od predsednice države do premierja, ministrov ..., množično obiskovali poplavljence ter jim na veliko obljubljali hitro in izdatno pomoč, zato so še toliko bolj razočarani, ker se zadeve nikamor ne premaknejo. Večini družin po devetih mesecih še niti škode niso ocenili, po drugi strani so med prvimi dvajsetimi hišami ocenili tudi eno, v kateri že desetletja nihče ne živi. Za nameček je gospa, ki ji je ujma hišo odnesla, po osmih mesecih dobila sklep, da bo njen dom treba porušiti. Torej porušili naj bi hišo, ki je že zdavnaj ni več. Kot bi se kdo norčeval iz žrtev poplav.
Boris Zamernik meni, da bi si morale pristojne državne institucije postaviti prioritete in najprej oceniti vrednost hiš tistim, ki nimajo kje prebivati, drugi, ki so bili poplavljeni, a so lahko ostali v svojih domovih, pa bi lahko po njegovem še nekoliko počakali. Skrbi ga tudi, kolikšna bo odškodnina. Tisti, ki so že dobili izračun, so namreč nad cenitvijo razočarani, saj temelji na tržni vrednosti nepremičnin za kraje v Zgornji Savinjski dolini. »Pričakovali bi, da bodo upoštevali povprečno slovensko tržno vrednost hiš, saj bodo stroški novogradenj pri nas enaki kot denimo nekje v osrednji Sloveniji, kjer pa je tržna vrednost nepremičnin občutno višja,« je opozoril Boris Zamernik.
Prijatelja sta jim
podarila parcelo
V občini Luče bodo morali najti nadomestne lokacije za več družin, ki so ostale brez doma. To ne bo lahek zalogaj, kajti območij, ki jih ne ogrožajo plazovi ali voda, je tam bore malo. Dragica in Boris sta jim olajšala delo in sta parcelo, na kateri si nameravata zgraditi drugo hišo, že našla, in to le dva kilometra stran. V hudi stiski, v kakršni sta se znašla, sta se izjemno izkazala družinska prijatelja Nataša in Marko, ki sta jima parcelo velikodušno podarila. Za to plemenito dejanje se jima iz srca zahvaljujeta. Zemljišče je na varnem kraju in ima čudovit razgled. To Zamernikova drži pokonci. Sama sta si že uredila vse potrebne osnovne dokumente. Če bi imela v žepu odločbo o rušenju njihove hiše in o višini odškodnine, bi lahko začela graditi. Ker je njuna parcela za zdaj še kmetijsko zemljišče, tudi upata, da se bodo hitro začeli postopki za spremembo namembnosti.
Ko se bodo Zamernikovi vselili, si bodo pred hišo znova namestili divjega prašiča. Borisu, ki je med drugim gospodar lovske družine, ga je iz lesa izdelal prijatelj, a jim ga je voda odnesla. Našli so ga kakih sedem kilometrov nižje pred gostilno, kot bi bežal proti dolini. Še vedno jih čaka tam, da se bodo skupaj preselili v novo hišo.
***
»Kam naj prejemam Nedeljca, če nimam doma?«
Pri gradnji nove hiše bo družini Zamernik pomagala tudi Iskrica. Našo pomoč si zaslužijo tudi kot dolgoletni naročniki Nedeljskega dnevnika. »Več kot dve desetletji sem bila naročena nanj, po lanski ujmi pa sem ga morala odpovedati. Kam naj ga pa prejemam, če nimam doma?« se je obupano vprašala Dragica. Dragi prijateljice in prijatelji Iskrice, kdor želi pomagati tej poplavljeni družini, lahko denar s pripisom ZA ZAMERNIK nakaže na Iskričin dobrodelni račun, katerega številka je objavljena v oglasu ob tem članku. Za morebitno neposredno pomoč je družina Zamernik dosegljiva na telefonski številki 041/542-519.
