V Sloveniji nimamo pregledne zgodovine reportažne fotografije, deloma se ji posveča zgolj publikacija 150 let fotografije na Slovenskem, pojasnjuje motivacijo za nastanek razstave Na drugi straniMarija Skočir, vodja Galerije Jakopič.
Razstava o slovenski fotoreportaži tokrat ni konvencionalno postavljena zgolj s fotografijami in imeni fotografov, temveč je pristop interdisciplinaren. »Reportažna fotografija je v najširšem smislu vpeta v družbo in vsakdanje življenje. Zato se je ne lotevamo zgolj umetnostno-zgodovinarsko, temveč tudi z vidika komunikologije, sociologije, kulturologije, antropologije, tudi filozofije in zgodovine,« pravi kustosinja. Gre torej za spoj vizualne in besedne pripovedi v obliki, ki je je deležen bralec časopisa ali spletnega medija, in kot taka ta razstava priča tudi o dejanski – vsakdanji – praksi fotoreporterjev.
Slaščičar blejskih kremšnit
Postavitev zajema iz celotne zgodovine tega žanra pri nas, torej približno sto let nazaj. Najprej predstavlja zgodovino slovenskih ilustriranih časopisov, kakršen je bila denimo ilustrirana revija Obisk, in razmejuje različne žanre – od ilustrirane fotografije in fotoporočila do fotokolaža, fotonovice, fotoreportaže in fotoeseja, ki je pogostejši v tujih časopisih. Razstavo bodo dopolnjevali še trije ožji tematski sklopi; segment identitete, ki je na ogled prvi, bo marca nadomestila tematika moči, konec aprila pa bo fokus na vsakdanjem.
Ambientalna postavitev meščanskega stanovanja iz tridesetih let prejšnjega stoletja je tako v delu galerije trenutno posvečena razmisleku o identifikaciji slovenstva z alpsko krajino, ki je bila v zgodnjih časopisih zelo pogosta, pa tudi obrednim dogodkom, kot so na eni strani tipične slovenske koline ali na drugi vznemirjenost ob papeževem obisku. »Izstopa tudi upodobitev meje, tako fizične kot mentalne, pogosto je denimo v časopisih zastopana tematika beguncev. Opazna je tudi slovenska identifikacija z delom, ko naj bi z marljivostjo zgradili državo. Izhajajo pa iz tega tudi določeni poklici, s katerimi se identificiramo, denimo slaščičar blejskih kremšnit,« pripoveduje Marija Skočir.
Ogrožen poklic
Razstavo ves čas spremlja tudi misel, da je fotoreporterski poklic ogrožen, opozarja kustosinja na težavne okoliščine in prekarizacijo: »Paradoksalno živimo po eni strani v poplavi vizualnega, po drugi strani pa imamo zelo malo kakovostno povezanih vizualnih pripovedi, kar je ključna veščina dobrega fotoreporterja.« Fotoreportersko prakso močno zaznamujejo vsaj še uredniške odločitve, pa tudi ekonomski dejavniki v medijski krajini in recepcija bralcev: »Živimo sicer v poplavi vizualnega, a tudi v pomanjkanju vizualne pismenosti.«
S prehodom na digitalne objave se je stanje v fotoreporterstvu še poslabšalo, saj je šla praksa v smeri agencijske fotografije in kupljenih poceni fotografij, ki zgolj simbolično zastopajo neko temo, o kateri novinar piše, še dodaja o globalni sliki. Težava digitalnih medijev je ob tem nezadostna predstavitev fotoreportaže zgolj prek spletne galerije, nato pa tudi pomanjkljivo arhiviranje fotoreporterskega dela.
Opazovanje kolegov
Torej fotoreporterji v dvojcu z novinarji ne ustvarjajo več enakovrednih, temveč zgolj podporne pripovedi? »Pri nas gre za precej enakopravno kombinacijo, je pa res, da zaradi ekonomske situacije za fotografijo sčasoma zmanjkuje prostora,« poroča s terena Dnevnikov fotograf Bojan Velikonja, ki se z novinarjem Alešem Gaubetom na razstavi predstavlja s fotoreportažo Zadnja postaja Evropa.
Ko se je začel ukvarjati s fotografijo, visoke šole za fotografijo sploh še ni bilo, izpopolnjeval se je zgolj z opazovanjem dela kolegov. Pri tem izpostavlja delo Magnumovih fotoreporterjev, od domačih avtorjev pa prakso Joca Žnidaršiča in Naceta Bizilja. »Sicer sta delala v drugih časih, ampak skozi fotoreportažo sta znala ustvariti čustveno izpoved,« poudarja Velikonja, ki vidi v internetnih objavah še veliko neizkoriščenih potencialov. Z reportažo Na predzadnji postaji… iz Dnevnikovega Objektiva je na razstavi med drugim prisoten tudi Dnevnikov fotograf Jaka Gasar.
