Predvsem bi bilo treba pri razpravljanju o spravi prenehati omenjati mrliče. Mrliči ne potrebujejo sprave. Kult mrtvih in zavedanje smrti sta bila nujna za učlovečenje človeka, sedaj pa smo vendarle že učlovečeni, zato je danes kultna obravnava umrlih redko konstruktivna in upravičena. Pogosto pa je zlorabljena in služi razčlovečenju človeka. Sploh je odnos do umrlih obratno sorazmeren z razvitostjo in demokratičnostjo družbe - čim pomembnejši so, tem slabše je. Treba je le primerjati pokopališča in razvitost demokracije v južni in severni Evropi. Bolj ko je neka skupnost nerazvita, bolj komplicirane in bizarne pogrebne obrede pozna.

Spravo potrebujejo živi in konkretni ljudje. Sovraštvo in sektaštvo, o katerih piše Hribarjeva, sta pogojena tudi s stvarnimi izkušnjami ljudi. Vzemimo samo več kot deset tisoč zunajsodno pobitih. Vsak je imel ožjo in širšo družino, prijatelje in sodelavce, torej je bilo pri tem neposredno ali posredno prizadetih sto do dvesto tisoč ljudi. Vsi so vedeli, kje je končal njihov oče, brat, mož, sosed, a je bil uradno le pogrešan, torej živ. Ali koga zanimajo stvarni problemi vdov, ki se niso mogle ponovno poročiti, dedičev, ki niso mogli dedovati niti prodati nepremičnin. In to petdeset let. Ti ljudje in njihovi problemi so bili v idiličnem samoupravnem socializmu nevidni in so nevidni še danes. Koliko grenkobe in gneva se je zato v teh letih nakopičilo! Janša to samo izkorišča, ničesar mu ni treba vzpodbujati.

Čudim se, da novinarjev te zgodbe ne zanimajo. S svinčniki, mikrofoni in kamerami bi morali med ljudi in izbrskali bi po vsej verjetnosti kopico tragičnih, dramatičnih pa tudi bizarnih in tragikomičnih zgodb. Naklade, poslušanost in gledanost bi medijem rasle, družbena napetost pa bi popuščala. Nevidni bi se zopet počutili vidne. Pa še to: ob osamosvojitvi se je nekaj govorilo o mrliških listih za te ljudi, potem pa je vse potihnilo. Ali je zdaj to urejeno?

Raziskati bi bilo treba tudi, kako to, da desni politiki po osamosvojitvi niso niti poskušali poiskati krivcev za povojne poboje. Vsem je ustrezalo ideološko etiketiranje komunizma, nobenega pa ni zanimala demokratična drža, da ima vsak zločin tudi individualnega zločinca. To je simptomatično in veliko pove o ravni demokracije v državi. Nekaj se je govorilo o obtožnici proti Mitji Ribičiču, a so ga obtoževali genocida nad Nemci! Ni čudno, da je primer neslavno propadel.

Pri problemih, o katerih razpravlja Hribarjeva, zagotovo zelo neslavno vlogo igra katoliška cerkev, a je povsem neproduktivno nenehno pogrevati njeno držo med okupacijo. Njen vpliv temelji na verski zaslepljenosti, predvsem pa na nevednosti, zato bi bilo bolj produktivno odpirati in ponavljati nekatera vprašanja. Na primer:

Koliko vernih Slovencev ve, da je vatikansko državo, kot jo poznamo danes, ustanovil Mussolini, v zameno za podporo duhovščine fašističnemu režimu? To smo neposredno občutili tudi Slovenci, saj Vatikan ni imel razumevanja za slovensko bogoslužje Primorcev in se je postavil na stran fašistične države. Pogojevalo pa je tudi odnos slovenske Cerkve do italijanskih okupatorjev. Marsikdo med "antikomunisti" bi se zamislil, če bi to vedel.

Koliko vernikov ve, da Cerkve ni motil totalitarni komunizem, ampak le njegova brezbožnost? V Španiji je, na primer, fašistična diktatura ni motila. Koliko vernih Slovencev se zaveda, da je bila Frankova Španija, ki jo je Vatikan podpiral, mednarodno izolirana, Titova komunistična Jugoslavija pa integrirana v mednarodno politiko? Da so v demokratični Evropi fašistične in nacistične stranke prepovedane, komunistične pa ne in so bile pogosto v parlamentih in vladah demokratičnih držav? Marsikateri "antikomunist" bi bil v zadregi, če bi bil soočen s takimi vprašanji.

Spraševati bi bilo treba kristjane o njihovem odnosu do izbrisanih v luči ljubezni do bližnjega. Spraševati, kako to, da se komisija Pravičnost in mir pri škofovski konferenci v zvezi z izbrisanimi nikoli ni oglasila. Ali se ji zdi v tem primeru vse pravično?

Civilna družba bi morala spodbujati verne državljane, da se znebijo strahu pred duhovščino, ki je pogojen s tisočletnim gospostvom Cerkve. Privatno je sicer drugače, kar kažejo javnomnenjske raziskave in rezultati volitev, a se kot kritični verniki še vedno ne upajo javno izpostavljati.

Zgoraj navedena in številna druga vprašanja bi bilo treba postavljati vernim državljanom in ne Cerkvi. Slovenska cerkev niti jožefinskih reform še ni prebolela, kdaj bo šele komunizem. Vse skupaj pa se verjetno vleče še od reformacije in protireformacije.

V zvezi z osamosvojitvijo pa je nujno rehabilitirati pripadnike nekdanje Zveze komunistov. Marsikdo bi bil presenečen nad dejanskimi številkami in odstotki aktivno sodelujočih komunistov pri osamosvajanju. Pomislimo le na miličnike, ki so nosili glavnino oboroženega odpora. Skoraj vsi so bili člani ZK. Pa rezervni oficirji, profesionalni vojaki, prebegli oficirji, občinski funkcionarji za narodno zaščito, funkcionarji ZSMS, funkcionarji medijskih hiš, novinarji, direktorji strateško pomembnih podjetij itn. itn. Pa ne zato, da bi rehabilitirali bivšo komunistično državo ali komunizem nasploh. Komunizem, kot smo ga poznali, je mrtev, saj je največja komunistična država trenutno generator liberalnega kapitalizma. Pač pa zaradi resnice in družbene higiene.

Trši oreh predstavlja "obsceni šovinizem do tujerodnih elementov", ki Spomenko Hribar tako bega. Ta bo kar integralni del narodovega značaja (v kolikor se sme to posploševati). Prislovični Slovenec se namreč počuti kot čefur, kadar je obrnjen proti severu, in kot übermensch, kadar je obrnjen proti jugu. Južnjaki, bosanci in čefurji so se pojavili s prvimi delavci z juga države v šestdesetih. Prišli so, ker smo jih potrebovali pri izgradnji mest, tovarn in rudnikov. Poučno bi bilo vedeti, kakšen je bil odnos Slovencev do sodržavljanov z juga pred tem. Recimo za časa kraljevine. Po mojih osebnih izkušnjah je bil vrhunec šovinizma prisoten v začetku osemdesetih, posebno med mladimi. Upam, da so zgodovinarji in sociologi to zaznali. Sam se spominjam, da sem bil v tistem času prisiljen vsaj enega dijaka nagnati iz razreda, ker se ni mogel obvladati, drugemu sem moral prepovedati obiskovanje krožka zaradi neprestanih šovinističnih opazk. S skupino kranjskih filmarjev pa sem prekinil sodelovanje, ker nisem mogel več prenašati njihovih nacionalističnih izpadov. To se torej ni začelo z osamosvojitvijo niti sedaj ne doživljamo vrhunca. Šovinizem z začetka osemdesetih se je postopoma spreminjal v kvazipatriotizem in je nedvomno prispeval svoj del k enotnosti naroda ob osamosvojitvi. Danes je med mladimi Balkan "in", odrasli in politični šovinisti pa so, preprosto, bolni.

Tone Rački, Ljubljana