Na zadnjem svetovnem pokalu v Bakuju, kjer ste zmagali, ste bili brez trenerja Mitja Železnikarja, zato vam je navodila delil iz domovine po telefonu.

Ni bilo posebej zahtevno, saj je bil v Bakuju tudi Grega Brod, ki je bil moj trener pet let, zato pozna tekmice in sva se dogovorila za taktiko. Zame to ni težava, sem dovolj izkušena, saj sem bila zaradi finančnega stanja zveze že brez trenerja na tekmah.

Letošnja sezona se razpleta po vaših željah. Po bronasti kolajni na evropskem prvenstvu v Čeljabinsku ste zmagali še na tekmi svetovnega pokala konec minulega tedna.

S tekmovalnimi dosežki je vse po željah, še vedno pa ne čutim prave forme. Začetek sezone je bil nekoliko slabši zaradi poškodbe rame, zato sem izpustila veliko pomembnih tekmovanj. Upam, da bom pravo pripravljenost ujela v teh treh mesecih do nastopa v v Londonu.

Na čem bo poudarek do olimpijskega nastopa?

Najprej me čakajo bazične priprave v Sloveniji, nato treningi z borbami po svetu. Ker sem med starejšimi, ne morem spreminjati tehnike, zato moram biti glede kondicije in moči vrhunsko pripravljena, da se sploh lahko enakovredno kosam z deset let mlajšimi tekmovalkami. Zame je nekoliko težje, ker je moja regeneracija malce počasnejša. Predvsem se ne smem poškodovati.

A prav na tekmah, ko ste bili poškodovani, ste dosegali največje uspehe.

To je sicer res. A tiste poškodbe so prišle malo pred tekmo, pripravljenost pa je bila vrhunska. Bila sem mlajša, zato je zdaj precej težje. Če bo forma vrhunska in ne bo poškodb, je nato vse odvisno od žreba.

Bojda pred tekmo nikoli ne pogledate žreba?

Takšen ritual sem imela takrat, ko je bil moj trener Poljak Janoš Pawlovski, ki tekmovalk ni želel obremenjevati z žrebom, da se ne bi psihično preveč iztrošile. V zadnjem času žreb pogledam, da se na nasprotnico pripravim z ogledom posnetka. A veliko ni mogoče narediti, dobro vem, katere tekmovalke bodo na olimpijskih igrah, vsako bo težko premagati, zato bom morala imeti svoj dan.

Koliko vam bodo izkušnje z olimpijskega nastopa v Atenah 2004, kjer ste bili deveti, pomagale v Londonu?

Ne veliko. Tedaj se nisem obremenjevala z olimpijskimi igrami kot dogodkom, moji tedanji spomini so najprej pet dni živčnosti in nato pet dni razočaranja, preostalo je, kot da nisem bila tam. V Grčijo sem prišla z visokim ciljem, zdaj bo morda drugače in bom znala vsaj malo uživati. Ne glede na izid se ne bom toliko sekirala, kot sem se v Atenah.

Kako je biti v vlogi najizkušenejše članice slovenske reprezentance?

Res sem najstarejša, vendar sta članici moje generacije tudi Urška Žolnir in Lucija Polavder. Skupaj smo že zelo dolgo, zato nimam tako pomembne vloge. Morda pri meni vidijo, da je mogoče tekmovati tudi po tridesetem letu, in imajo s tem upanje, da so še priložnosti za kolajne.

Ali se tudi po koncu kariere vidite v judu, saj že sodelujete pri delu z naraščajem v JK Bežigrad?

Občasno malo pomagam svojemu možu Luku pri vadbi, popravim kakšno stvar, pokažem kakšen tehnični element. Verjetno bo zelo težko, da po toliko letih ne bi imela vsaj malo prstov zraven v judu. A najprej moram končati fakulteto za šport in se malo posvetiti sebi. Težko rečem, kam me bo zanesla pot.